Page 94 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 94
ip Ipavec in njegov svet
re. Skupina, ki je vključevala poleg poklicnih glasbenikov tudi amater-
je, je ustvarila nov slog, ki se mu je reklo stile recitativo in s katerim so
nastopili proti tedanji polifoniji ter vztrajali pri tem, da mora glasba te-
meljiti na enem glasu ob nežni spremljavi, ki je izvajana na način, ki od-
raža ritem in intonacijo govora.
Traktat Vincenza Galilea z naslovom Dialogo della musica antica e
della moderna je posvetil Giovanniju Bardiju kot »najbolj cenjenemu pa-
tronu«,15 kritičnemu do starih virov, ki mu je šele pojasnil viva voce. V
tem temeljnem delu renesančne glasbene teorije, ki je izšlo leta 1581 v
Benetkah, je Vincenzo Galilei nastopil proti konsonančnemu načinu v
glasbi, ki naj bi vzbudil zgolj prijetne, nerefleksivne in sladke občutke
v poslušalcih. Galileo starejši je torej pogrešal intelektualno ostrino. V
tem traktatu je bila med drugim tudi opredeljena »praktična glasba kot
združitev besed, ki jih je pesnik uredil v verze z metrično shemo dol-
gih in kratkih, v počasnem ali hitrem ter nizkem ali visokem gibanju,
ki jih poje en sam človek ob spremljavi glasbila. Slednje se pevcu popol-
noma prilagaja.«16 V spisu je tudi mogoče zaslediti besedno zvezo, ki bi
morda lahko zaznamovala prav občutje, ki ga iščemo; pravzaprav je to-
vrstno razpoloženje mogoče opisati kot poglobljeno, z mislimi prežeto,
bridko in samotno čustvo, ki bi ga veljalo uglasbiti z zelo nizkim tenor-
jem, s počasnim altom in skoraj negibnim sopranom.17 Takšna mani-
ra petja je vsebovala še eno zanimivo opredelitev, in sicer da bi se pri-
legala človeku na primer med sprehodom (in petjem). Tedaj je bilo zelo
pomembno, da so bili ti glasovi opisani na način gibanja (»kot z udob-
nimi čevlji«) in je bilo posebej izpostavljeno, da izvajalec glasbe ne sme
zavzemati položaja, konvencionalno tipičnega za prepevanje in ples.18
Še bolj pomenljivo se zdi, da je Giovanni Bardi svoje razpravljanje nada-
ljeval s primerjavo s človekovim fizičnim stanjem, in to z zelo resno bo-
leznijo, ob kateri bi morala glasba učinkovati tako, kakor lahko učinku-
15 Vincenzo Galilei, »Dialogo della musica antica e della moderna,« v The Renais-
sance: Source Readings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton Uni-
versity, 1965), 113, op. 5.
16 G. de‘ Bardi, »Discorso mandatoa Giulio Caccini,« v The Renaissance: Source Rea-
dings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 102.
17 Bardi, »Discorso,« 103–104.
18 S tem se navezuje na Aristotelovo obsodbo glasbe v osmi knjigi Politike (1341B,
I, 22–23), kjer jo imenuje za umetno in povsem neuporabno, saj je nevredna svo-
bodnega človeka in onemogoča voditi posameznikov um do neke moralne vred-
note. Drugje pa še pravi, da človek ne more biti dober glasbenik, če nima moči,
da bi um drugega pripeljal do harmonije neke moralne vrednosti.
94
re. Skupina, ki je vključevala poleg poklicnih glasbenikov tudi amater-
je, je ustvarila nov slog, ki se mu je reklo stile recitativo in s katerim so
nastopili proti tedanji polifoniji ter vztrajali pri tem, da mora glasba te-
meljiti na enem glasu ob nežni spremljavi, ki je izvajana na način, ki od-
raža ritem in intonacijo govora.
Traktat Vincenza Galilea z naslovom Dialogo della musica antica e
della moderna je posvetil Giovanniju Bardiju kot »najbolj cenjenemu pa-
tronu«,15 kritičnemu do starih virov, ki mu je šele pojasnil viva voce. V
tem temeljnem delu renesančne glasbene teorije, ki je izšlo leta 1581 v
Benetkah, je Vincenzo Galilei nastopil proti konsonančnemu načinu v
glasbi, ki naj bi vzbudil zgolj prijetne, nerefleksivne in sladke občutke
v poslušalcih. Galileo starejši je torej pogrešal intelektualno ostrino. V
tem traktatu je bila med drugim tudi opredeljena »praktična glasba kot
združitev besed, ki jih je pesnik uredil v verze z metrično shemo dol-
gih in kratkih, v počasnem ali hitrem ter nizkem ali visokem gibanju,
ki jih poje en sam človek ob spremljavi glasbila. Slednje se pevcu popol-
noma prilagaja.«16 V spisu je tudi mogoče zaslediti besedno zvezo, ki bi
morda lahko zaznamovala prav občutje, ki ga iščemo; pravzaprav je to-
vrstno razpoloženje mogoče opisati kot poglobljeno, z mislimi prežeto,
bridko in samotno čustvo, ki bi ga veljalo uglasbiti z zelo nizkim tenor-
jem, s počasnim altom in skoraj negibnim sopranom.17 Takšna mani-
ra petja je vsebovala še eno zanimivo opredelitev, in sicer da bi se pri-
legala človeku na primer med sprehodom (in petjem). Tedaj je bilo zelo
pomembno, da so bili ti glasovi opisani na način gibanja (»kot z udob-
nimi čevlji«) in je bilo posebej izpostavljeno, da izvajalec glasbe ne sme
zavzemati položaja, konvencionalno tipičnega za prepevanje in ples.18
Še bolj pomenljivo se zdi, da je Giovanni Bardi svoje razpravljanje nada-
ljeval s primerjavo s človekovim fizičnim stanjem, in to z zelo resno bo-
leznijo, ob kateri bi morala glasba učinkovati tako, kakor lahko učinku-
15 Vincenzo Galilei, »Dialogo della musica antica e della moderna,« v The Renais-
sance: Source Readings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton Uni-
versity, 1965), 113, op. 5.
16 G. de‘ Bardi, »Discorso mandatoa Giulio Caccini,« v The Renaissance: Source Rea-
dings in Music History, ur. O. Strunk (New York: Princeton University, 1965), 102.
17 Bardi, »Discorso,« 103–104.
18 S tem se navezuje na Aristotelovo obsodbo glasbe v osmi knjigi Politike (1341B,
I, 22–23), kjer jo imenuje za umetno in povsem neuporabno, saj je nevredna svo-
bodnega človeka in onemogoča voditi posameznikov um do neke moralne vred-
note. Drugje pa še pravi, da človek ne more biti dober glasbenik, če nima moči,
da bi um drugega pripeljal do harmonije neke moralne vrednosti.
94
