Page 99 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 99
Blagoje Bersa, skladatelj, ki se je prav tako rodil 21. decembra 1873
Ivan Brkanović, Milo Cipra, Boris Papandopulo itd. Bersa je umrl 1. ja-
nuarja 1934 v Zagrebu. Njegova evropska življenjska pot se je »odvija-
la med domačim Mediteranom, avstro-ogersko prestolnico in hrvaškim
glavnim mestom. V tem smislu je skorajda simbolično povezal multi-
kulturalne energije in poglede evropske moderne na prelomu dveh sto-
letij, asimilacijsko odprtost ter periferijske posebnosti hrvaškega du-
hovnega prostora.«5
Obdobje po letu 1914 je za hrvaško glasbo pomenilo preobrat. V
nasprotju z delovanjem Ivana Zajca, ki je bilo zaznamovano z italijan-
sko operno glasbo, se je večina skladateljev naslanjala na ideje ilircev
in najpomembnejšega skladatelja tega obdobja, Vatroslava Lisinskega.
Oblikovanje hrvaškega nacionalnega glasbenega izraza predstavlja ene-
ga najpomembnejših slogovnih preobratov v hrvaški umetniški glasbi.
Prav tako se vse bolj kažejo prizadevanja skladateljev po uporabi sodob-
nejših skladateljskih postopkov, s katerimi bi se približali evropskim
sodobnikom in dvignili raven domače umetniške literature.
V takšnih razmerah zablesti ime Blagoja Berse, ki je s praizvedbo
opere Oganj, 12. januarja 1911 v Zagrebu, doživel velik uspeh. Zaradi
značilnosti skladateljskega izraza, kot so tehnična uglajenost, virtuoz
na instrumentacija in sodobni skladateljski slog, se je že v svojem
času uveljavil kot skladatelj, ki je prekašal svoje sodobnike.6 Znotraj
Bersovega dolgoletnega skladateljevanja, ki je trajalo 42 let (1891–1933),
večina del datira do zaposlitve na Glasbeni akademiji v Zagrebu oziro-
ma do začetka skladateljevega posvečanja pedagoškemu delu z mladi-
mi generacijami. Zaradi prenašanja znanja, izkušenj in ustvarjalnega
žara mu je ostajalo vse manj časa za skladanje. To dejstvo ga (sodeč po
njegovih dnevniških zapisih) ni pustilo ravnodušnega. Bersa je zapisal:
»Že približno osem mesecev ne delam ničesar zase, ničesar ne skladam!
... Povsem sem se posvetil delu za šolo. Vsak dan, večkrat na dan, de-
lam, se pripravljam za predavanja.«7 Šest let pozneje zapiše: »Kot umet
nik sem storil samomor v trenutku, ko sem prenehal ustvarjati zaradi
5 E. Sedak, »Predgovor,« v B. Bersa, Korespondencija 1 (Zagreb; Hrvatski glazbeni
zavod, 2011), 8, 9.
6 M. Kuntarić, Blagoje Bersa (Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjet-
nosti, 1959), 7.
7 B. Bersa, Dnevnik i uspomene, prir. E. Sedak i N. Bezić (Zagreb: Hrvatski glazbeni
zavod, 2010), 263.
99
Ivan Brkanović, Milo Cipra, Boris Papandopulo itd. Bersa je umrl 1. ja-
nuarja 1934 v Zagrebu. Njegova evropska življenjska pot se je »odvija-
la med domačim Mediteranom, avstro-ogersko prestolnico in hrvaškim
glavnim mestom. V tem smislu je skorajda simbolično povezal multi-
kulturalne energije in poglede evropske moderne na prelomu dveh sto-
letij, asimilacijsko odprtost ter periferijske posebnosti hrvaškega du-
hovnega prostora.«5
Obdobje po letu 1914 je za hrvaško glasbo pomenilo preobrat. V
nasprotju z delovanjem Ivana Zajca, ki je bilo zaznamovano z italijan-
sko operno glasbo, se je večina skladateljev naslanjala na ideje ilircev
in najpomembnejšega skladatelja tega obdobja, Vatroslava Lisinskega.
Oblikovanje hrvaškega nacionalnega glasbenega izraza predstavlja ene-
ga najpomembnejših slogovnih preobratov v hrvaški umetniški glasbi.
Prav tako se vse bolj kažejo prizadevanja skladateljev po uporabi sodob-
nejših skladateljskih postopkov, s katerimi bi se približali evropskim
sodobnikom in dvignili raven domače umetniške literature.
V takšnih razmerah zablesti ime Blagoja Berse, ki je s praizvedbo
opere Oganj, 12. januarja 1911 v Zagrebu, doživel velik uspeh. Zaradi
značilnosti skladateljskega izraza, kot so tehnična uglajenost, virtuoz
na instrumentacija in sodobni skladateljski slog, se je že v svojem
času uveljavil kot skladatelj, ki je prekašal svoje sodobnike.6 Znotraj
Bersovega dolgoletnega skladateljevanja, ki je trajalo 42 let (1891–1933),
večina del datira do zaposlitve na Glasbeni akademiji v Zagrebu oziro-
ma do začetka skladateljevega posvečanja pedagoškemu delu z mladi-
mi generacijami. Zaradi prenašanja znanja, izkušenj in ustvarjalnega
žara mu je ostajalo vse manj časa za skladanje. To dejstvo ga (sodeč po
njegovih dnevniških zapisih) ni pustilo ravnodušnega. Bersa je zapisal:
»Že približno osem mesecev ne delam ničesar zase, ničesar ne skladam!
... Povsem sem se posvetil delu za šolo. Vsak dan, večkrat na dan, de-
lam, se pripravljam za predavanja.«7 Šest let pozneje zapiše: »Kot umet
nik sem storil samomor v trenutku, ko sem prenehal ustvarjati zaradi
5 E. Sedak, »Predgovor,« v B. Bersa, Korespondencija 1 (Zagreb; Hrvatski glazbeni
zavod, 2011), 8, 9.
6 M. Kuntarić, Blagoje Bersa (Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjet-
nosti, 1959), 7.
7 B. Bersa, Dnevnik i uspomene, prir. E. Sedak i N. Bezić (Zagreb: Hrvatski glazbeni
zavod, 2010), 263.
99
