Page 98 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 98
ip Ipavec in njegov svet
Glasbenega šolanja je bil deležen v Narodno zemaljskem glasbenem
zavodu v Zagrebu, kjer se je pri Ivanu Zajcu učil igranja klavirja (pri
vatno tudi kompozicijo), pri Antonu Stöcklu teorijo glasbe in pri Hinku
Geigerju violončelo (1893). Študij kompozicije je zaključil na dunajskem
konservatoriju v razredu Roberta Fuchsa (1896–99).
Dunaj je kot evropsko kulturno središče Bersi omogočal stik s so
dobnimi glasbenimi tokovi, kar je zanj predstavljalo pomembno umet
niško nadgradnjo. Z vztrajnostjo, s predanim delom, poslušanjem in
preučevanjem aktualnih umetniških stvaritev, še zlasti del Richarda
Straussa, je v približno desetih letih usvojil sodobni glasbeni izraz in
se popolnoma sprejel napredno glasbeno razmišljanje tistega časa.2
Zaključku študija je sledilo par krajših angažmajev: deloval je kot zbo
rovodja pevskega društva Trebević iz Sarajeva (1900), kot zborovodja
pevskega društva Zvonimir iz Splita (1901) in kot dirigent Mestnega
gledališča v Gradcu (1902). Med letoma 1903 in 1918 je deloval pred
vsem na Dunaju,3 najprej kot samostojni umetnik (šestmesečna turne
ja po Nemčiji, Švici in na Češkem v vlogi pianista, dirigenta in spre
mljevalca recitatorke Paule Wirth), zatem pa kot svetovalec in aranžer
pri glasbenih založbah Doblinger (1911) ter Edition Slave (1919). Bivanje
na Dunaju je Bersi zagotavljalo eksistenco, ki je na Hrvaškem ni mo
gel imeti. Ohranjal je stike s številnimi hrvaškimi intelektualci tako v
domovini kot tudi tistimi, ki so na začetku prejšnjega stoletja živeli na
Dunaju.4 Aktiven je bil v krogu Hrvatov, ki so se zbirali v majhni du
najski cerkvi Stiftskirche. Utemeljil je zbor, s katerim je kot organist in
zborovodja izvajal hrvaške cerkvene ljudske napeve pa tudi nekatera
avtorska nabožna dela.
Dve leti po vrnitvi v Zagreb (1919) se je začelo njegovo pomembno
pedagoško delo na novoustanovljeni Glasbeni akademiji v Zagrebu, na
kateri je leta 1922 postal profesor instrumentacije. Med njegovimi štu
denti so bili številni skladatelji, ki so pustili pomemben pečat v hrvaški
umetniški glasbi, npr. Rudolf Matz, Zlatko Grgošević, Božidar Kunc,
2 L. Županović, »Značenje Blagoja Berse u hrvatskoj glazbenoj kulturi njegova vre
mena i danas te mjesto u europskoj glazbi,« Zvuk 1 (1974), 69.
3 Kratkotrajen angažma dirigenta opere v Osijeku se je za Berso začel v sezoni
1908/09, vendar se je kmalu vrnil na Dunaj.
4 Med intelektualci, s katerimi je Bersa ohranjal stike, so bili tudi hrvaški mo
dernisti, pisatelja Ivo Vojnović in Milan Ogrizović ter kipar Toma Rosandić (N.
Fabrio, »Hrvatski modernisti u Dnevniku Blagoja Berse,« Dani Hvarskoga kazališ-
ta: Građa i rasprave o hrvatskoj književnosti i kazalištu 27, št. 1 (2001): 47–54).
98
Glasbenega šolanja je bil deležen v Narodno zemaljskem glasbenem
zavodu v Zagrebu, kjer se je pri Ivanu Zajcu učil igranja klavirja (pri
vatno tudi kompozicijo), pri Antonu Stöcklu teorijo glasbe in pri Hinku
Geigerju violončelo (1893). Študij kompozicije je zaključil na dunajskem
konservatoriju v razredu Roberta Fuchsa (1896–99).
Dunaj je kot evropsko kulturno središče Bersi omogočal stik s so
dobnimi glasbenimi tokovi, kar je zanj predstavljalo pomembno umet
niško nadgradnjo. Z vztrajnostjo, s predanim delom, poslušanjem in
preučevanjem aktualnih umetniških stvaritev, še zlasti del Richarda
Straussa, je v približno desetih letih usvojil sodobni glasbeni izraz in
se popolnoma sprejel napredno glasbeno razmišljanje tistega časa.2
Zaključku študija je sledilo par krajših angažmajev: deloval je kot zbo
rovodja pevskega društva Trebević iz Sarajeva (1900), kot zborovodja
pevskega društva Zvonimir iz Splita (1901) in kot dirigent Mestnega
gledališča v Gradcu (1902). Med letoma 1903 in 1918 je deloval pred
vsem na Dunaju,3 najprej kot samostojni umetnik (šestmesečna turne
ja po Nemčiji, Švici in na Češkem v vlogi pianista, dirigenta in spre
mljevalca recitatorke Paule Wirth), zatem pa kot svetovalec in aranžer
pri glasbenih založbah Doblinger (1911) ter Edition Slave (1919). Bivanje
na Dunaju je Bersi zagotavljalo eksistenco, ki je na Hrvaškem ni mo
gel imeti. Ohranjal je stike s številnimi hrvaškimi intelektualci tako v
domovini kot tudi tistimi, ki so na začetku prejšnjega stoletja živeli na
Dunaju.4 Aktiven je bil v krogu Hrvatov, ki so se zbirali v majhni du
najski cerkvi Stiftskirche. Utemeljil je zbor, s katerim je kot organist in
zborovodja izvajal hrvaške cerkvene ljudske napeve pa tudi nekatera
avtorska nabožna dela.
Dve leti po vrnitvi v Zagreb (1919) se je začelo njegovo pomembno
pedagoško delo na novoustanovljeni Glasbeni akademiji v Zagrebu, na
kateri je leta 1922 postal profesor instrumentacije. Med njegovimi štu
denti so bili številni skladatelji, ki so pustili pomemben pečat v hrvaški
umetniški glasbi, npr. Rudolf Matz, Zlatko Grgošević, Božidar Kunc,
2 L. Županović, »Značenje Blagoja Berse u hrvatskoj glazbenoj kulturi njegova vre
mena i danas te mjesto u europskoj glazbi,« Zvuk 1 (1974), 69.
3 Kratkotrajen angažma dirigenta opere v Osijeku se je za Berso začel v sezoni
1908/09, vendar se je kmalu vrnil na Dunaj.
4 Med intelektualci, s katerimi je Bersa ohranjal stike, so bili tudi hrvaški mo
dernisti, pisatelja Ivo Vojnović in Milan Ogrizović ter kipar Toma Rosandić (N.
Fabrio, »Hrvatski modernisti u Dnevniku Blagoja Berse,« Dani Hvarskoga kazališ-
ta: Građa i rasprave o hrvatskoj književnosti i kazalištu 27, št. 1 (2001): 47–54).
98
