Page 16 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 16
d v premišljanje ortodoksij
krivanju telesa bo bržčas treba opraviti še kaj več od izdaje neke knjige, v
kateri se en avtor sprašuje, »kako ljudje kaj napravimo z oblekami (in one
z nami)«, drugi pa obratno, »kako obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)«.
Kljub temu lahko ta knjiga ponudi drzen, četudi omejen povod k preno-
vi lastnih pogledov oblečenega slehernika oz. slehernice. Diametralno na-
sprotno spraševanje, kaj počnemo z oblekami na eni strani in kaj obleke
počno z nami na drugi, ki ga avtorja demonstrirata v pričujoči študiji, zgolj
navidezno napeljuje, da gre za dve povsem različni in ločeni legi pojava:
moda oblači in slači; moda uteleša in razteleša; moda klasificira in deklasifi-
cira; moda kolektivizira in individualizira; moda unificira in personalizira;
moda esencializira in trivializira; moda naturalizira in kulturalizira; moda
normira in subvertira. Gre ne le za antagonistične, ampak tudi vzporedne
procese: ko se oblačimo, se hkrati tudi razgaljamo; ko se oblačimo zase,
se hkrati potapljamo v oblačenju za druge; ko modo odrivamo od sebe kot
nekaj površnega, se v resnici še bolj samozaslepimo za naše domnevne glo-
bine.
Kolikokrat se zares ovemo, da ko nase vsak dan navlečemo neke cunje,
pravzaprav svoje lastne cunje – pa naj to storimo zavestno ali nezavedno,
strateško ali avtomatično – in z njimi odhitimo v dan, prav v dejanju te
manifestne avtoprodukcije sebe v resnici iz sebe ustvarjamo hodeče zasto-
pnike partikularnih mikrokozmosov najdrobnejših instantnih oblačilnih
gest na eni strani in istočasno hodeče dediče obsežnih svetov najdolgoži-
vejših hegemonij na drugi. Modne ortodoksije zatorej nikoli niso zgolj in
samo »modne«, torej oblačilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne,
četudi se njihovi dominantni režimi odvijajo pretežno na površini kože te-
les. Zatorej tudi modne transgresije nikoli niso ekskluzivno modne, tudi
ko se zanje zdi, da z njimi prvenstveno izzivamo ali prekoračujemo modne
ortodoksije. Te transgresije so tudi telesne, spolne, odnosne, komunikacij-
ske, statusne, razredne, ekonomske in drugovrstne. To posebej poudarjava
v izogib prehitrega razumevanja najinih pozicij do obravnavane tematike
kot pozicij nekakšnega modnega redukcionizma. Tudi ko nama na tema-
tizacijski ravni gre »zgolj« za modo, nama v resnici ne gre za golo modo,
ampak za tisto, kar je mogoče z modo narediti, doseči, preseči, pretvoriti v
njen modni, psevdomodni, antimodni in celo nemodni presežek, skratka v
več kot modo.
16
krivanju telesa bo bržčas treba opraviti še kaj več od izdaje neke knjige, v
kateri se en avtor sprašuje, »kako ljudje kaj napravimo z oblekami (in one
z nami)«, drugi pa obratno, »kako obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)«.
Kljub temu lahko ta knjiga ponudi drzen, četudi omejen povod k preno-
vi lastnih pogledov oblečenega slehernika oz. slehernice. Diametralno na-
sprotno spraševanje, kaj počnemo z oblekami na eni strani in kaj obleke
počno z nami na drugi, ki ga avtorja demonstrirata v pričujoči študiji, zgolj
navidezno napeljuje, da gre za dve povsem različni in ločeni legi pojava:
moda oblači in slači; moda uteleša in razteleša; moda klasificira in deklasifi-
cira; moda kolektivizira in individualizira; moda unificira in personalizira;
moda esencializira in trivializira; moda naturalizira in kulturalizira; moda
normira in subvertira. Gre ne le za antagonistične, ampak tudi vzporedne
procese: ko se oblačimo, se hkrati tudi razgaljamo; ko se oblačimo zase,
se hkrati potapljamo v oblačenju za druge; ko modo odrivamo od sebe kot
nekaj površnega, se v resnici še bolj samozaslepimo za naše domnevne glo-
bine.
Kolikokrat se zares ovemo, da ko nase vsak dan navlečemo neke cunje,
pravzaprav svoje lastne cunje – pa naj to storimo zavestno ali nezavedno,
strateško ali avtomatično – in z njimi odhitimo v dan, prav v dejanju te
manifestne avtoprodukcije sebe v resnici iz sebe ustvarjamo hodeče zasto-
pnike partikularnih mikrokozmosov najdrobnejših instantnih oblačilnih
gest na eni strani in istočasno hodeče dediče obsežnih svetov najdolgoži-
vejših hegemonij na drugi. Modne ortodoksije zatorej nikoli niso zgolj in
samo »modne«, torej oblačilne, tekstilne, krpaste, površinske, prekrivne,
četudi se njihovi dominantni režimi odvijajo pretežno na površini kože te-
les. Zatorej tudi modne transgresije nikoli niso ekskluzivno modne, tudi
ko se zanje zdi, da z njimi prvenstveno izzivamo ali prekoračujemo modne
ortodoksije. Te transgresije so tudi telesne, spolne, odnosne, komunikacij-
ske, statusne, razredne, ekonomske in drugovrstne. To posebej poudarjava
v izogib prehitrega razumevanja najinih pozicij do obravnavane tematike
kot pozicij nekakšnega modnega redukcionizma. Tudi ko nama na tema-
tizacijski ravni gre »zgolj« za modo, nama v resnici ne gre za golo modo,
ampak za tisto, kar je mogoče z modo narediti, doseči, preseči, pretvoriti v
njen modni, psevdomodni, antimodni in celo nemodni presežek, skratka v
več kot modo.
16
