Page 76 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 76
ranka Cergol
jezika na visoko kakovostno literarno in posledično tudi kulturno raven.
Iz vsega povedanega je zato jasno, zakaj sta oba pesnika pojmovana kot
duhovna očeta nacionalnega čutenja svojega naroda: oba sta bila zmožna
prodreti v globoke korenine svojega naroda, začutiti klic in željo po kul-
turnem razvoju ter povzdigniti zmožnosti svojega jezika na višjo raven. To
sta storila tako, da sta poiskala ravnovesje med racionalnimi, emotivnimi,
fantastičnimi, duhovnimi elementi in na podlagi teh zgradila delo v sime-
tričnem, harmoničnem ter izbranem stilu.
Duhovne in filozofske konvergence
Literarna kritika je doslej izpostavila še številna druga razmišljanja, iz ka-
terih je mogoče razbrati, da se med pesnikoma ne vijejo le stilne in literar-
ne konvergence, pač pa tudi, če ne celo predvsem, duhovne in filozofske.
V zvezi s tem je treba opozoriti na Prešernovega zvestega prijatelja Matijo
Čopa, ki še danes velja za največjega slovenskega dantologa, a tudi za ene-
ga najbolj razgledanih intelektualcev romantičnega časa, ki je z neizmerno
erudicijo Prešerna opozarjal na najvidnejše značilnosti evropskih literar-
nih vrhov, med katerimi je posebej izpostavljeno ravno poznavanje Dante-
jevega dela. Čop je zaslužen, da je v Dantejevi poeziji poiskal in razkril tiste
niti, ki so se vile skozi mnoga stoletja, in jih Prešernu predstavil tako, da mu
je ponazoril vsebino nekaterih spevov iz Božanske komedije, ki so vplivali na
Prešernovo znanje o muzikaličnosti pesniških oblik. O pesniškem stilu, a
tudi o globljih filozofskih stičiščih je že razpravljal Andrej Capuder (2002),
ki je poezijo obeh definiral kot trubadursko, filozofsko in civilno. Pojem
trubadurske ljubezni je bil že izpostavljen pri analizi obeh epskih pesnitev,
filozofske konvergence med obema avtorjema pa zadevajo zlasti pojmova-
nje in ideal ljubezni. Po Beatricini smrti Dante »ljubljeno ženo« povzdigne
kot svoje duhovno vodilo, ki ga spremlja na poti filozofskega razglabljanja.
Prešernu česa takšnega seveda ni mogoče pripisati, kajti zanj je v duhu ča-
sa vendarle značilen »filozofski panteizem s tradicionalno obarvanimi kr-
ščanskimi prvinami« (Capuder 2002, 53). Capuder sicer ni preveč prepričan
v zgoraj citirano definicijo in pri Prešernu išče tudi približevanje sokratski
ter predsokratski filozofiji. Trdi namreč sledeče (str. 54): »Če se pri Dan-
teju magistralno uveljavi sokratska drža s svojo historično sistemizacijo v
Aristotelovi Etiki in Tomaževi Sumi, pa se pri Prešernu, tako kot pri toli-
kih romantikih znova uveljavi Heraklitovo načelo ›Ethos anthopo daimon‹,
to je, da človeku kroji usodo njegov značaj, njegov ›notranji glas‹.« V tem
smislu je mogoče Prešerna interpretirati kot pravega filozofa v najavten-
tičnejšem smislu, in sicer kot človeka, ki ga ženeta ljubezen po modrosti in
74
jezika na visoko kakovostno literarno in posledično tudi kulturno raven.
Iz vsega povedanega je zato jasno, zakaj sta oba pesnika pojmovana kot
duhovna očeta nacionalnega čutenja svojega naroda: oba sta bila zmožna
prodreti v globoke korenine svojega naroda, začutiti klic in željo po kul-
turnem razvoju ter povzdigniti zmožnosti svojega jezika na višjo raven. To
sta storila tako, da sta poiskala ravnovesje med racionalnimi, emotivnimi,
fantastičnimi, duhovnimi elementi in na podlagi teh zgradila delo v sime-
tričnem, harmoničnem ter izbranem stilu.
Duhovne in filozofske konvergence
Literarna kritika je doslej izpostavila še številna druga razmišljanja, iz ka-
terih je mogoče razbrati, da se med pesnikoma ne vijejo le stilne in literar-
ne konvergence, pač pa tudi, če ne celo predvsem, duhovne in filozofske.
V zvezi s tem je treba opozoriti na Prešernovega zvestega prijatelja Matijo
Čopa, ki še danes velja za največjega slovenskega dantologa, a tudi za ene-
ga najbolj razgledanih intelektualcev romantičnega časa, ki je z neizmerno
erudicijo Prešerna opozarjal na najvidnejše značilnosti evropskih literar-
nih vrhov, med katerimi je posebej izpostavljeno ravno poznavanje Dante-
jevega dela. Čop je zaslužen, da je v Dantejevi poeziji poiskal in razkril tiste
niti, ki so se vile skozi mnoga stoletja, in jih Prešernu predstavil tako, da mu
je ponazoril vsebino nekaterih spevov iz Božanske komedije, ki so vplivali na
Prešernovo znanje o muzikaličnosti pesniških oblik. O pesniškem stilu, a
tudi o globljih filozofskih stičiščih je že razpravljal Andrej Capuder (2002),
ki je poezijo obeh definiral kot trubadursko, filozofsko in civilno. Pojem
trubadurske ljubezni je bil že izpostavljen pri analizi obeh epskih pesnitev,
filozofske konvergence med obema avtorjema pa zadevajo zlasti pojmova-
nje in ideal ljubezni. Po Beatricini smrti Dante »ljubljeno ženo« povzdigne
kot svoje duhovno vodilo, ki ga spremlja na poti filozofskega razglabljanja.
Prešernu česa takšnega seveda ni mogoče pripisati, kajti zanj je v duhu ča-
sa vendarle značilen »filozofski panteizem s tradicionalno obarvanimi kr-
ščanskimi prvinami« (Capuder 2002, 53). Capuder sicer ni preveč prepričan
v zgoraj citirano definicijo in pri Prešernu išče tudi približevanje sokratski
ter predsokratski filozofiji. Trdi namreč sledeče (str. 54): »Če se pri Dan-
teju magistralno uveljavi sokratska drža s svojo historično sistemizacijo v
Aristotelovi Etiki in Tomaževi Sumi, pa se pri Prešernu, tako kot pri toli-
kih romantikih znova uveljavi Heraklitovo načelo ›Ethos anthopo daimon‹,
to je, da človeku kroji usodo njegov značaj, njegov ›notranji glas‹.« V tem
smislu je mogoče Prešerna interpretirati kot pravega filozofa v najavten-
tičnejšem smislu, in sicer kot človeka, ki ga ženeta ljubezen po modrosti in
74
