Page 83 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 83
Italijanski krst Krsta
La Carniola non ha luogo più ameno:
par che intorno si specchi il paradiso.
Taki in podobni, umetniško prepričljivi odlomki se zlahka odkupijo za
nekaj kritiško zapaženih napak, pomenskih spodrsljajev ali prevodnih ne-
ustreznic, ki se jim tudi Salvinijev Battesimo ni uspel izogniti. Od Prešer-
novih somov, ki so v njem postali lucci (ščuke), preko nihanja med različica-
ma Certomiro in Certomir ob poimenovanju istega glavnega junaka do težje
razvozljivih mest izvirnika, ki niso vselej pomensko ustrezno odzrcaljena
(npr. v posvetilnem sonetu verz »Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani
/ Dì al mondo ch’è caduco un dolce nodo«, pri čemer je glagolska oblika
»oznani« napačno razumljena v velelniškem namesto v povednem naklo-
nu), nam tudi ta prva umetniška italijanitev Krsta izpričuje kronično nepo-
polnost vsakršne prevodne stvaritve, tekstovnega približka, ki je po zadeti
Gradnikovi oznaki (1928, vi i–x x x) sicer le »narobe obrnjen«, vendar vse-
lej svileno dragocen »brokat«.³ Na tovrstne interpretacijske netočnosti je
v diplomski nalogi »Luigi Salvini slovenista« opozorila tudi Alenka Štoka
z ugotovitvijo »nel testo notiamo alcune imprecisioni lessicali«,⁴ vendar je
v isti sapi menila (1992, 124), da »l’endecasillabo italiano rende la tradu-
zione ritmicamente fedele e conferma così nuovamente l’abilità di Salvini
come traduttore delle forme classiche«.⁵ Tudi slovenistka Marija Pirjevec,
plodna razpravljalka o prodoru Prešerna v italijanski svet (1997b; 2000a;
2000b; 2001), je podčrtala podomačitveno naravnanost in uspešnost Salvi-
nijeve prevodne poetike, ko je v študiji »Salvinijev ›Zimzelen in rožmarin‹«
zatrdila (1997a, 92–93): »Pri vsem tem ne gre prezreti, da so bili Salvini-
jevi prevodi napisani z namenom neposrednega poetičnega učinka, kar je
prevajalcu Zimzelena in rožmarina mnogokrat tudi uspelo. Zato je pustil ob
strani prioriteto izhodiščnega pesnikovega jezika in sloga ter besedila pri-
lagajal svojemu času, lastni poetiki in recepciji italijanskega bralca.«
Recepcijski odmevi
Da je prevodni krst Krsta v Slovencem najsosednejšem romanskem jeziku
dejansko ubesedil uspešno splovitev Prešernove epske umetnosti v itali-
jansko kulturno morje, z njim pa po Salvinijevem mnenju med uporniškim
³ V izvirniku: »Vsak prevod je že sam na sebi oskrumba in – kakor je že rekel nekoč neki
pisatelj iz dobe Ming – najboljši more biti samo kakor narobe obrnjen brokat: posamezne
niti so sicer vse tu, manjka pa lepota barve in črteža.«
⁴ V prevodu: »V besedilu je opaziti nekaj leksikalnih netočnosti« (prev. M. K.).
⁵ V prevodu: »Zaradi uporabe italijanskega enajsterca je prevod ritmično zvest, kar vnovič
potrjuje Salvinijevo spretnost pri prevajanju klasičnih oblik« (prev. M. K.).
81
La Carniola non ha luogo più ameno:
par che intorno si specchi il paradiso.
Taki in podobni, umetniško prepričljivi odlomki se zlahka odkupijo za
nekaj kritiško zapaženih napak, pomenskih spodrsljajev ali prevodnih ne-
ustreznic, ki se jim tudi Salvinijev Battesimo ni uspel izogniti. Od Prešer-
novih somov, ki so v njem postali lucci (ščuke), preko nihanja med različica-
ma Certomiro in Certomir ob poimenovanju istega glavnega junaka do težje
razvozljivih mest izvirnika, ki niso vselej pomensko ustrezno odzrcaljena
(npr. v posvetilnem sonetu verz »Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani
/ Dì al mondo ch’è caduco un dolce nodo«, pri čemer je glagolska oblika
»oznani« napačno razumljena v velelniškem namesto v povednem naklo-
nu), nam tudi ta prva umetniška italijanitev Krsta izpričuje kronično nepo-
polnost vsakršne prevodne stvaritve, tekstovnega približka, ki je po zadeti
Gradnikovi oznaki (1928, vi i–x x x) sicer le »narobe obrnjen«, vendar vse-
lej svileno dragocen »brokat«.³ Na tovrstne interpretacijske netočnosti je
v diplomski nalogi »Luigi Salvini slovenista« opozorila tudi Alenka Štoka
z ugotovitvijo »nel testo notiamo alcune imprecisioni lessicali«,⁴ vendar je
v isti sapi menila (1992, 124), da »l’endecasillabo italiano rende la tradu-
zione ritmicamente fedele e conferma così nuovamente l’abilità di Salvini
come traduttore delle forme classiche«.⁵ Tudi slovenistka Marija Pirjevec,
plodna razpravljalka o prodoru Prešerna v italijanski svet (1997b; 2000a;
2000b; 2001), je podčrtala podomačitveno naravnanost in uspešnost Salvi-
nijeve prevodne poetike, ko je v študiji »Salvinijev ›Zimzelen in rožmarin‹«
zatrdila (1997a, 92–93): »Pri vsem tem ne gre prezreti, da so bili Salvini-
jevi prevodi napisani z namenom neposrednega poetičnega učinka, kar je
prevajalcu Zimzelena in rožmarina mnogokrat tudi uspelo. Zato je pustil ob
strani prioriteto izhodiščnega pesnikovega jezika in sloga ter besedila pri-
lagajal svojemu času, lastni poetiki in recepciji italijanskega bralca.«
Recepcijski odmevi
Da je prevodni krst Krsta v Slovencem najsosednejšem romanskem jeziku
dejansko ubesedil uspešno splovitev Prešernove epske umetnosti v itali-
jansko kulturno morje, z njim pa po Salvinijevem mnenju med uporniškim
³ V izvirniku: »Vsak prevod je že sam na sebi oskrumba in – kakor je že rekel nekoč neki
pisatelj iz dobe Ming – najboljši more biti samo kakor narobe obrnjen brokat: posamezne
niti so sicer vse tu, manjka pa lepota barve in črteža.«
⁴ V prevodu: »V besedilu je opaziti nekaj leksikalnih netočnosti« (prev. M. K.).
⁵ V prevodu: »Zaradi uporabe italijanskega enajsterca je prevod ritmično zvest, kar vnovič
potrjuje Salvinijevo spretnost pri prevajanju klasičnih oblik« (prev. M. K.).
81
