Page 80 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 80
an Košuta
miani (La Cute 1947; Errante in Mariano 1949). A prvi, najzgodnejši prevo-
dni odjek Prešernove poezije v sosednjem kulturnem prostoru sploh ni bil
italijanski, temveč furlanski. Še pred Čudino ga je oskrbel prevajalec Fran
Zakrajšek, ko je leta 1877 pod imenom Fr. Zakrajski na 94. strani osme šte-
vilke prvega letnika dunajskega zbornika Dichter-Stimmen aus Oesterreich-
Ungarn (Pesniški glasovi iz Avstro-Ogrske), ki ga je urejal Heinrich Penn,
priobčil lastno prepesnitev soneta »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« z
naslovom »Sonet« in s prvim verzom »Una presòn la vita, il timp un boja.«
Od konca sedemdesetih let 19. stoletja je bil torej France Prešeren v ita-
lijanskem kulturnem prostoru razmeroma reden prevodni gost. Vendar je
bila posredniške pozornosti deležna izključno njegova poezija krajšega da-
ha, od sonetov do podoknic in romanc, saj so se prevajalci vztrajno ogibali
umetniškega izziva njegove najdaljše pesnitvene mojstrovine, Krsta pri Sa-
vici. Vse do Luigija Salvinija.
Zimzelen in rožmarin
Ta 11. februarja 1911 v Milanu rojeni in 5. junija 1957 v Rimu preminuli ita-
lijanski slavist, jezikoslovec, literarni zgodovinar, prevajalec, dvajsetkra-
tni poliglot, bolgaristični diplomant rimske univerze in pozneje nadzor-
nik jezikovnega pouka na italijanskem prosvetnem ministrstvu, ki je po
Helsinkih, Turkuju, Beogradu in Zürichu docentsko deloval na univerzah
v Neaplju in Rimu, se je za slovenščino najprej ogrel na Finskem po zaslugi
Cankarjeve prevajalke Maile Talvi, nato v Neaplju, kjer ga je leta 1937 pri-
dobil zanjo Božidar Borko, še bolj pa med osebnim obiskom Slovenije, ko
je istega leta v Ljubljani spoznal najmarkantnejše slovenske kulturnike in
besedne ustvarjalce z Otonom Župančičem na čelu. Sadovi slovenistične
dopolnitve njegovega obširnega slavističnega znanja so bili kmalu zatem
na dlani: že naslednje leto je dal slovenski književnosti, ljudski pesmi in
Cankarjevemu črtičarstvu literarnozgodovinsko ter prevodno odmevati v
italijanski publicistiki, med jesenskim predavateljskim gostovanjem v Lju-
bljani pa je Salvini zasnoval in nato s sodelovanjem krajevne Akademske
založbe v Neaplju objavil cvetnik Liriche slovene moderne (Moderna sloven-
ska lirika) (1938) z izborom štiriindvajsetih slovenskih sodobnih pesnikov
od Ketteja do Vide Taufer in z besedilnim poudarkom na Župančiču, ki ga
je najobširneje, s kar trinajstimi prevedenimi stvaritvami predstavil ita-
lijanskemu bralcu. Svojo naklonjenost slovenskemu verzu je Salvini nato
potrdil leta 1941, ko je v antologijo jugoslovanske poezije Le candide vile
(Deviške vile) uredniško uvrstil tudi poitalijanjeno lirsko besedo Županči-
ča, Murna, Gradnika, Golie, Vodnika in Klopčiča. Svoje sočutje in naklonje-
78
miani (La Cute 1947; Errante in Mariano 1949). A prvi, najzgodnejši prevo-
dni odjek Prešernove poezije v sosednjem kulturnem prostoru sploh ni bil
italijanski, temveč furlanski. Še pred Čudino ga je oskrbel prevajalec Fran
Zakrajšek, ko je leta 1877 pod imenom Fr. Zakrajski na 94. strani osme šte-
vilke prvega letnika dunajskega zbornika Dichter-Stimmen aus Oesterreich-
Ungarn (Pesniški glasovi iz Avstro-Ogrske), ki ga je urejal Heinrich Penn,
priobčil lastno prepesnitev soneta »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« z
naslovom »Sonet« in s prvim verzom »Una presòn la vita, il timp un boja.«
Od konca sedemdesetih let 19. stoletja je bil torej France Prešeren v ita-
lijanskem kulturnem prostoru razmeroma reden prevodni gost. Vendar je
bila posredniške pozornosti deležna izključno njegova poezija krajšega da-
ha, od sonetov do podoknic in romanc, saj so se prevajalci vztrajno ogibali
umetniškega izziva njegove najdaljše pesnitvene mojstrovine, Krsta pri Sa-
vici. Vse do Luigija Salvinija.
Zimzelen in rožmarin
Ta 11. februarja 1911 v Milanu rojeni in 5. junija 1957 v Rimu preminuli ita-
lijanski slavist, jezikoslovec, literarni zgodovinar, prevajalec, dvajsetkra-
tni poliglot, bolgaristični diplomant rimske univerze in pozneje nadzor-
nik jezikovnega pouka na italijanskem prosvetnem ministrstvu, ki je po
Helsinkih, Turkuju, Beogradu in Zürichu docentsko deloval na univerzah
v Neaplju in Rimu, se je za slovenščino najprej ogrel na Finskem po zaslugi
Cankarjeve prevajalke Maile Talvi, nato v Neaplju, kjer ga je leta 1937 pri-
dobil zanjo Božidar Borko, še bolj pa med osebnim obiskom Slovenije, ko
je istega leta v Ljubljani spoznal najmarkantnejše slovenske kulturnike in
besedne ustvarjalce z Otonom Župančičem na čelu. Sadovi slovenistične
dopolnitve njegovega obširnega slavističnega znanja so bili kmalu zatem
na dlani: že naslednje leto je dal slovenski književnosti, ljudski pesmi in
Cankarjevemu črtičarstvu literarnozgodovinsko ter prevodno odmevati v
italijanski publicistiki, med jesenskim predavateljskim gostovanjem v Lju-
bljani pa je Salvini zasnoval in nato s sodelovanjem krajevne Akademske
založbe v Neaplju objavil cvetnik Liriche slovene moderne (Moderna sloven-
ska lirika) (1938) z izborom štiriindvajsetih slovenskih sodobnih pesnikov
od Ketteja do Vide Taufer in z besedilnim poudarkom na Župančiču, ki ga
je najobširneje, s kar trinajstimi prevedenimi stvaritvami predstavil ita-
lijanskemu bralcu. Svojo naklonjenost slovenskemu verzu je Salvini nato
potrdil leta 1941, ko je v antologijo jugoslovanske poezije Le candide vile
(Deviške vile) uredniško uvrstil tudi poitalijanjeno lirsko besedo Županči-
ča, Murna, Gradnika, Golie, Vodnika in Klopčiča. Svoje sočutje in naklonje-
78
