Page 79 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 79
Italijanski krst Krsta: ob 70-letnici
prvega italijanskega verznega prevoda
Prešernove pesnitve
Miran Košuta
Univerza v Trstu, Italija
kosuta@units.it
Uvod
Poleg planetarne koronske tragedije udejanja leto 2021 vendarle tudi ne-
kaj jubilejno vedrejšega: sedemdesetletnico prvega verznega, umetniškega
prevoda Prešernovega Krsta pri Savici v italijanščino. Premierno, čeravno le
trinajst stanc obsegajočo poitalijanitev najbolj znane slovenske »povesti v
verzih« je namreč leta 1951 operesil slavist in slovenist Luigi Salvini v cve-
tniku Sempreverde e rosmarino (Zimzelen in rožmarin), ki ga je pod njegovo
uredniško taktirko v Rimu natisnila založba Carlo Colombo.
Ni bil to povsem prvi knjižni stik Italijanov z epsko-lirskim umotvorom
velikana slovenske romantike. V znamenitem italijanskem zborniku Aloj-
zija Resa z naslovom Dante, ki je bil dotiskan 14. septembra 1923 (vendar
z letnico 1921) pri Giovanniju Paternolliju v Gorici, je v študiji Josipa Pun-
tarja »Dante e Prešeren« (Dante in Prešeren) najti namreč tudi kopico iz-
virniških navedkov Krsta pri Savici, ki jih je pod opombno črto v italijanšči-
no prestavil furlanski razumnik, pesnik in prevajalec Giovanni Lorenzoni
(1884–1950). Toda v prozi, ne v verzih. Šlo je za zgolj informativno, neu-
metniško poitalijanitev obsežnih fragmentov Krsta, o katerem je zato prvi,
zgolj pomenski glas prodrl v Italijo že pred slabim stoletjem.
Sam Prešeren je bil takrat že nekaj desetletij domač italijanskim bral-
cem: v knjižni obliki najmanj od leta 1878, ko je Giacomo Chiudina (izvorno
Dalmatinec Jakov Čudina) v Firencah na straneh cvetnika Canti del popolo
slavo (Slovanske ljudske pesmi) objavil, ne da bi navedel avtorja, njegovo
romanco »Il consiglio« (Hčere svet), prvo danes znano knjižno poitalija-
nitev pesnika samega, a tudi iz slovenske književnosti nasploh. Od tiste
sicer anonimne objave dalje so Prešernovo verzno besedo časovno zapore-
dno poitalijanili še: Marco Antonio Canini (1885), Fran Pirman (1894), Ivan
Trinko (Aškerc 1900) in Giovanni oz. Ivan Kušar (1910; 1926), pozneje pa
tudi Umberto Urbani (1935; 1941; Errante in Mariano 1949) in Enrico Da-
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.77-85
prvega italijanskega verznega prevoda
Prešernove pesnitve
Miran Košuta
Univerza v Trstu, Italija
kosuta@units.it
Uvod
Poleg planetarne koronske tragedije udejanja leto 2021 vendarle tudi ne-
kaj jubilejno vedrejšega: sedemdesetletnico prvega verznega, umetniškega
prevoda Prešernovega Krsta pri Savici v italijanščino. Premierno, čeravno le
trinajst stanc obsegajočo poitalijanitev najbolj znane slovenske »povesti v
verzih« je namreč leta 1951 operesil slavist in slovenist Luigi Salvini v cve-
tniku Sempreverde e rosmarino (Zimzelen in rožmarin), ki ga je pod njegovo
uredniško taktirko v Rimu natisnila založba Carlo Colombo.
Ni bil to povsem prvi knjižni stik Italijanov z epsko-lirskim umotvorom
velikana slovenske romantike. V znamenitem italijanskem zborniku Aloj-
zija Resa z naslovom Dante, ki je bil dotiskan 14. septembra 1923 (vendar
z letnico 1921) pri Giovanniju Paternolliju v Gorici, je v študiji Josipa Pun-
tarja »Dante e Prešeren« (Dante in Prešeren) najti namreč tudi kopico iz-
virniških navedkov Krsta pri Savici, ki jih je pod opombno črto v italijanšči-
no prestavil furlanski razumnik, pesnik in prevajalec Giovanni Lorenzoni
(1884–1950). Toda v prozi, ne v verzih. Šlo je za zgolj informativno, neu-
metniško poitalijanitev obsežnih fragmentov Krsta, o katerem je zato prvi,
zgolj pomenski glas prodrl v Italijo že pred slabim stoletjem.
Sam Prešeren je bil takrat že nekaj desetletij domač italijanskim bral-
cem: v knjižni obliki najmanj od leta 1878, ko je Giacomo Chiudina (izvorno
Dalmatinec Jakov Čudina) v Firencah na straneh cvetnika Canti del popolo
slavo (Slovanske ljudske pesmi) objavil, ne da bi navedel avtorja, njegovo
romanco »Il consiglio« (Hčere svet), prvo danes znano knjižno poitalija-
nitev pesnika samega, a tudi iz slovenske književnosti nasploh. Od tiste
sicer anonimne objave dalje so Prešernovo verzno besedo časovno zapore-
dno poitalijanili še: Marco Antonio Canini (1885), Fran Pirman (1894), Ivan
Trinko (Aškerc 1900) in Giovanni oz. Ivan Kušar (1910; 1926), pozneje pa
tudi Umberto Urbani (1935; 1941; Errante in Mariano 1949) in Enrico Da-
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.77-85
