Page 81 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 81
Italijanski krst Krsta
nost slovenskemu človeku pa je stvarno izkazal med drugo svetovno vojno,
ko je pri italijanskih vojaških okupacijskih oblasteh Ljubljanske province
nemalokrat posredoval za tega ali onega slovenskega aretiranca ali inter-
niranca, od Župančičevega sina Marka do Juša Kozaka, Franceta Vodnika,
Dušana Ludvika, Stanka Kocipra idr.
Toda Salvinijevo slovenistično brstje je najbohotneje pognalo po drugi
svetovni vojni, ko je po skoraj desetletni pripravi, vztrajnem snovanju, pre-
vajanju in posvetovanju s slovenskimi mentorji izdal leta 1951 pri rimski
založbi Carlo Colombo še dandanes najizčrpnejši italijanski cvetnik slo-
venske poezije, knjigo Sempreverde e rosmarino (Zimzelen in rožmarin), ki
je bila izborno naslonjena na Slovensko sodobno liriko (1933) Antona Vodni-
ka in v novejšem delu ponatis prejšnjega cvetnika Liriche slovene moderne
(1938). Na skupno 279 straneh je v njej prevodno posredoval italijanskim
bralcem verze 32 slovenskih pesnikov, od Prešerna do Franceta Kosmača,
z lapalissovskim besedilnim poudarkom na Prešernu samem (30 pesmi),
Župančiču (21 pesmi), Gradniku (11 pesmi) in Kosovelu (pet pesmi). A ne
le to: vsakega od cvetniških odbrancev je biografsko in poetološko portre-
tiral, antologijo pa oplemenitil še z ustrezno bibliografijo in obširnim li-
terarnozgodovinskim uvodom »Gli Sloveni e la loro poesia« (Slovenci in
njihovo pesništvo), ki na 60 straneh celovito sežema pravcat zgodovinski
oris slovenske književnosti od njenih začetkov do 20. stoletja.
Z najopaznejšim verznim deležem in najobširnejšim literarnozgodovin-
skim portretom zavzema osrednje mesto Salvinijevega Zimzelena in ro-
žmarina France Prešeren, med njegovimi Italijanom v antološko pokušino
ponujenimi deli pa prav Krst pri Savici.
Salvinijev Battesimo
Prvi knjižni natis Prešernove poeme v italijanskem jeziku, italijanski krst
Krsta, je bil zaradi cvetniške sežetosti nujno delen, necelovit: Salvini je na-
mreč na skupno štirih straneh svoje antologije (1951, 105–108) objavil le
lastno poitalijanitev posvetilnega soneta Matiju Čopu (»Dedica del ‹Batte-
simo sulla Savizza› a Mattia Čop«) in prvih 13 oktav drugega dela pesnitve,
samega Krsta, z naslovom »Il battesimo sulla Savizza«. Umetniško nepre-
vedeni in neznani italijanskim bralcem so leta 1951 tako še vedno ostajali
verzi »Uvoda« (79 stihov) in nadaljevanja same pesnitve (320 stihov).
Tako pri presaditvi soneta Matiju Čopu kot uvodnega odlomka Krsta je
Salvini sicer ohranil kitično zgradbo izvirnika, a namenoma prezrl njego-
vo rimičnost in metričnost. Prešernov jambski enajsterec je nadomestil s
sicer istozložnim, a ritmično spremenljivim endecasillabom (enajstercem),
79
nost slovenskemu človeku pa je stvarno izkazal med drugo svetovno vojno,
ko je pri italijanskih vojaških okupacijskih oblasteh Ljubljanske province
nemalokrat posredoval za tega ali onega slovenskega aretiranca ali inter-
niranca, od Župančičevega sina Marka do Juša Kozaka, Franceta Vodnika,
Dušana Ludvika, Stanka Kocipra idr.
Toda Salvinijevo slovenistično brstje je najbohotneje pognalo po drugi
svetovni vojni, ko je po skoraj desetletni pripravi, vztrajnem snovanju, pre-
vajanju in posvetovanju s slovenskimi mentorji izdal leta 1951 pri rimski
založbi Carlo Colombo še dandanes najizčrpnejši italijanski cvetnik slo-
venske poezije, knjigo Sempreverde e rosmarino (Zimzelen in rožmarin), ki
je bila izborno naslonjena na Slovensko sodobno liriko (1933) Antona Vodni-
ka in v novejšem delu ponatis prejšnjega cvetnika Liriche slovene moderne
(1938). Na skupno 279 straneh je v njej prevodno posredoval italijanskim
bralcem verze 32 slovenskih pesnikov, od Prešerna do Franceta Kosmača,
z lapalissovskim besedilnim poudarkom na Prešernu samem (30 pesmi),
Župančiču (21 pesmi), Gradniku (11 pesmi) in Kosovelu (pet pesmi). A ne
le to: vsakega od cvetniških odbrancev je biografsko in poetološko portre-
tiral, antologijo pa oplemenitil še z ustrezno bibliografijo in obširnim li-
terarnozgodovinskim uvodom »Gli Sloveni e la loro poesia« (Slovenci in
njihovo pesništvo), ki na 60 straneh celovito sežema pravcat zgodovinski
oris slovenske književnosti od njenih začetkov do 20. stoletja.
Z najopaznejšim verznim deležem in najobširnejšim literarnozgodovin-
skim portretom zavzema osrednje mesto Salvinijevega Zimzelena in ro-
žmarina France Prešeren, med njegovimi Italijanom v antološko pokušino
ponujenimi deli pa prav Krst pri Savici.
Salvinijev Battesimo
Prvi knjižni natis Prešernove poeme v italijanskem jeziku, italijanski krst
Krsta, je bil zaradi cvetniške sežetosti nujno delen, necelovit: Salvini je na-
mreč na skupno štirih straneh svoje antologije (1951, 105–108) objavil le
lastno poitalijanitev posvetilnega soneta Matiju Čopu (»Dedica del ‹Batte-
simo sulla Savizza› a Mattia Čop«) in prvih 13 oktav drugega dela pesnitve,
samega Krsta, z naslovom »Il battesimo sulla Savizza«. Umetniško nepre-
vedeni in neznani italijanskim bralcem so leta 1951 tako še vedno ostajali
verzi »Uvoda« (79 stihov) in nadaljevanja same pesnitve (320 stihov).
Tako pri presaditvi soneta Matiju Čopu kot uvodnega odlomka Krsta je
Salvini sicer ohranil kitično zgradbo izvirnika, a namenoma prezrl njego-
vo rimičnost in metričnost. Prešernov jambski enajsterec je nadomestil s
sicer istozložnim, a ritmično spremenljivim endecasillabom (enajstercem),
79
