Page 82 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 82
an Košuta
najbolj znano, uporabljeno in čislano obliko italijanske poezije. Izbira mu
je jamčila večji manevrski prostor pri presajanju izvirniške vsebine, hkra-
ti pa je zvesto zrcalila njegovo posredniško verzno poetiko, ki je prevodno
podomačitveno temeljila predvsem na komunikativno-pomenski zvesto-
bi izvirniku in zasledovanju enakovrednega umetniškega učinka v ciljnem
jeziku. Že ob antologiji Poeti croati moderni (Moderni hrvaški pesniki), ki
jo je uredil in izdal leta 1942, je Salvini namreč utemeljeval svojo prevo-
dno odpoved rimi z namenom ohranitve osnovnega »tona« predloge, ki
se mu je zdel (1942, 6) »tako bistven element poezije.«¹ Njegov pristop je
takrat požel mentorsko odobravanje samega Otona Župančiča, ki mu je v
pismu z dne 21. julija 1943, kljub opozorilu »na nekatera mesta, kjer Vam
ni bila vsebina docela jasna in bi jih kazalo približati originalu« ter na »ne-
katere zanke slovenskega jezika, v katere se rad ujame tujec, tudi slavist«,
bodrilno in razumevajoče sporočal (1992, 252): »Sicer pa bi dejal, da je Vaš
način prevajanja prav gotovo v skladu z duhom italijanskega jezika in od-
kriva Vašim rojakom izvirnik lepše in popolneje, nego bi ga riman prevod.«
Podobno je za univerzitetno diplomsko nalogo Ede Valentič »Luigi Salvini
in njegova antologija ›Sempreverde e rosmarino‹« sam prevajalec leta 1955
takratni diplomantki ljubljanske Filozofske fakultete zaupal, da so v ita-
lijanski književnosti rime sicer prisotne pri pesniških klasikih, vendar da
»po Leopardiju postopoma izginjajo« in da so »danes predvsem značilnost
komične in narečne poezije«² (Štoka 1992, 115).
Aplikacija tovrstnih nazorov na besedilno danost Krsta je porodila me-
trično in oblikovno soroden, umetniško svoboden, tekoč, sodoben, ciljne-
mu bralstvu asociativno domač ter estetsko lesketav prevod, kot zgovorno
potrjuje npr. znan pesnitveni hozana naravnim čarom blejske okolice in
kranjske dežele, ki se v Salvinijevi preobleki glasi (1951, 107):
All’isola di Bled, cinta dall’onde,
or muovon di Maria i pellegrini.
S’alzano in fondo i nevosi giganti,
si stendono dinanzi i campi aprichi;
si svela a manca il grazioso castello,
a destra invece l’un colle l’altro cela.
¹ V izvirniku: »Abbiamo preferito conservare il ritmo, sacrificando la rima, e abbiamo cercato
di mantenere il ‹tono› che della poesia sembra così essenziale.«
² V izvirniku: »Lo stesso Salvini in una intervista rilasciata a Eda Valentič specifica come nel-
la letteratura italiana le rime sono presenti nelle forme classiche, ma dopo Leopardi vanno
scomparendo e sono oggi una caratteristica soprattutto della poesia comica e di quella dia-
lettale.«
80
najbolj znano, uporabljeno in čislano obliko italijanske poezije. Izbira mu
je jamčila večji manevrski prostor pri presajanju izvirniške vsebine, hkra-
ti pa je zvesto zrcalila njegovo posredniško verzno poetiko, ki je prevodno
podomačitveno temeljila predvsem na komunikativno-pomenski zvesto-
bi izvirniku in zasledovanju enakovrednega umetniškega učinka v ciljnem
jeziku. Že ob antologiji Poeti croati moderni (Moderni hrvaški pesniki), ki
jo je uredil in izdal leta 1942, je Salvini namreč utemeljeval svojo prevo-
dno odpoved rimi z namenom ohranitve osnovnega »tona« predloge, ki
se mu je zdel (1942, 6) »tako bistven element poezije.«¹ Njegov pristop je
takrat požel mentorsko odobravanje samega Otona Župančiča, ki mu je v
pismu z dne 21. julija 1943, kljub opozorilu »na nekatera mesta, kjer Vam
ni bila vsebina docela jasna in bi jih kazalo približati originalu« ter na »ne-
katere zanke slovenskega jezika, v katere se rad ujame tujec, tudi slavist«,
bodrilno in razumevajoče sporočal (1992, 252): »Sicer pa bi dejal, da je Vaš
način prevajanja prav gotovo v skladu z duhom italijanskega jezika in od-
kriva Vašim rojakom izvirnik lepše in popolneje, nego bi ga riman prevod.«
Podobno je za univerzitetno diplomsko nalogo Ede Valentič »Luigi Salvini
in njegova antologija ›Sempreverde e rosmarino‹« sam prevajalec leta 1955
takratni diplomantki ljubljanske Filozofske fakultete zaupal, da so v ita-
lijanski književnosti rime sicer prisotne pri pesniških klasikih, vendar da
»po Leopardiju postopoma izginjajo« in da so »danes predvsem značilnost
komične in narečne poezije«² (Štoka 1992, 115).
Aplikacija tovrstnih nazorov na besedilno danost Krsta je porodila me-
trično in oblikovno soroden, umetniško svoboden, tekoč, sodoben, ciljne-
mu bralstvu asociativno domač ter estetsko lesketav prevod, kot zgovorno
potrjuje npr. znan pesnitveni hozana naravnim čarom blejske okolice in
kranjske dežele, ki se v Salvinijevi preobleki glasi (1951, 107):
All’isola di Bled, cinta dall’onde,
or muovon di Maria i pellegrini.
S’alzano in fondo i nevosi giganti,
si stendono dinanzi i campi aprichi;
si svela a manca il grazioso castello,
a destra invece l’un colle l’altro cela.
¹ V izvirniku: »Abbiamo preferito conservare il ritmo, sacrificando la rima, e abbiamo cercato
di mantenere il ‹tono› che della poesia sembra così essenziale.«
² V izvirniku: »Lo stesso Salvini in una intervista rilasciata a Eda Valentič specifica come nel-
la letteratura italiana le rime sono presenti nelle forme classiche, ma dopo Leopardi vanno
scomparendo e sono oggi una caratteristica soprattutto della poesia comica e di quella dia-
lettale.«
80
