Page 84 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 84
an Košuta
zimzelenom in nostalgičnim rožmarinom tudi vselej razdvojene slovenske
poezije in književnosti, je recenzijsko potrdila sama kritiška in literarno-
zgodovinska odmevnost obravnavanega cvetnika. Zlasti italijanska.
Na straneh osrednjih, predvsem rimskih listov, časnikov in revij – od La
fiera letteraria do Nuova Antologia, od Giornale d’Italia do Corriere di Roma
– so se o pomembnosti in izčrpnosti edicije, o filološki skrbnosti in pre-
vodnem mojstrstvu njenega urednika razpisali med letoma 1951 ter 1952
številni, tudi ugledni italijanski kritiki, slavisti in literarni zgodovinarji.
Recenzenti, kot so Carlo Picchio, Umberto Urbani, Margherita Marcucci,
Enrico Damiani, Guglielmo Cascino, Wolfango Giusti, Bartolomeo Barto-
li, Cesare Pesce, Mario Picchi, Gianni Barrella in mnogi drugi, so redkim
kritiškim pripombam, opazkam ali odklonom navkljub domala v en glas
poudarili pionirsko dragocenost Salvinijevega cvetnika ob posredovanju
Italijanom še premalo znane slovenske leposlovne zakladnice, pregledno
reprezentativnost in obširnost urednikovega izbora, zgledno literarnozgo-
dovinsko kontekstualizacijo in predstavitev odbranih slovenskih pesnikov
ter umetniško prepričljivost in kakovost samih prevodov, pri čemer niso
pozabili naglasiti niti zahtevnega izziva Prešernove klasike in posredniko-
vega srečnega prebrodenja njenih pomensko sežetih čeri (Jan 2001, 99).
Na podobno aksiološko valovno dolžino so se za njimi uglasili tudi slo-
venski recenzenti, predvsem Ivan Skušek (1951), Lino Legiša (1951), Andrej
Budal (1951), Božidar Borko (1952) in Stanko Škerlj (1952), ki so domačo jav-
nost seznanili z njihovimi mnenji, da bi s tujim kritiškim perjem ostebrili
lastno sodbo o izjemnosti, prodornosti ali bisernosti Salvinijeve antologi-
je. In čeprav je od Skuška do Damianija (1951) ali, v novejšem času, Zoltana
Jana marsikdo izmed njih prispeval tudi utemeljene kritiške pomisleke o
Salvinijevem literarnozgodovinskem uvodu, uredniškem izboru pa tudi o
estetiki in pragmatiki njegovega prevodnega deja, je tako v italijanski kot
slovenski kulturni recepciji o antologiji vendarle prevladala in obveljala la-
skava sodba, da »spada med knjige, ki so našemu slovstvu in jeziku zelo
pravične« (Budal 1951, 285) in da »do danes še ni bila presežena« (Pirjevec
1997a, 93). O v njej natisnjenem »krstnem« italijanskem Prešernu pa se je
v obeh kulturnih miljejih uveljavilo prepričanje, ki bratsko asonira Mari-
jana Breclja oceni prevajalčevih italijanitev Župančiča (1980, 60): »Lahko
trdimo, da so Salvinijevi prevodi če že ne idealni, vsaj dovolj solidni in zato
uspeli. Ti prevodi predstavljajo posrečeno simbiozo med dovolj natančnim
prevajanjem, seveda z izjemami, in delno resničnim poustvarjanjem. Sal-
vini se v pretežni večini prevodov zvesto drži predloge, upošteva pa poseb-
nosti svojega jezika.«
82
zimzelenom in nostalgičnim rožmarinom tudi vselej razdvojene slovenske
poezije in književnosti, je recenzijsko potrdila sama kritiška in literarno-
zgodovinska odmevnost obravnavanega cvetnika. Zlasti italijanska.
Na straneh osrednjih, predvsem rimskih listov, časnikov in revij – od La
fiera letteraria do Nuova Antologia, od Giornale d’Italia do Corriere di Roma
– so se o pomembnosti in izčrpnosti edicije, o filološki skrbnosti in pre-
vodnem mojstrstvu njenega urednika razpisali med letoma 1951 ter 1952
številni, tudi ugledni italijanski kritiki, slavisti in literarni zgodovinarji.
Recenzenti, kot so Carlo Picchio, Umberto Urbani, Margherita Marcucci,
Enrico Damiani, Guglielmo Cascino, Wolfango Giusti, Bartolomeo Barto-
li, Cesare Pesce, Mario Picchi, Gianni Barrella in mnogi drugi, so redkim
kritiškim pripombam, opazkam ali odklonom navkljub domala v en glas
poudarili pionirsko dragocenost Salvinijevega cvetnika ob posredovanju
Italijanom še premalo znane slovenske leposlovne zakladnice, pregledno
reprezentativnost in obširnost urednikovega izbora, zgledno literarnozgo-
dovinsko kontekstualizacijo in predstavitev odbranih slovenskih pesnikov
ter umetniško prepričljivost in kakovost samih prevodov, pri čemer niso
pozabili naglasiti niti zahtevnega izziva Prešernove klasike in posredniko-
vega srečnega prebrodenja njenih pomensko sežetih čeri (Jan 2001, 99).
Na podobno aksiološko valovno dolžino so se za njimi uglasili tudi slo-
venski recenzenti, predvsem Ivan Skušek (1951), Lino Legiša (1951), Andrej
Budal (1951), Božidar Borko (1952) in Stanko Škerlj (1952), ki so domačo jav-
nost seznanili z njihovimi mnenji, da bi s tujim kritiškim perjem ostebrili
lastno sodbo o izjemnosti, prodornosti ali bisernosti Salvinijeve antologi-
je. In čeprav je od Skuška do Damianija (1951) ali, v novejšem času, Zoltana
Jana marsikdo izmed njih prispeval tudi utemeljene kritiške pomisleke o
Salvinijevem literarnozgodovinskem uvodu, uredniškem izboru pa tudi o
estetiki in pragmatiki njegovega prevodnega deja, je tako v italijanski kot
slovenski kulturni recepciji o antologiji vendarle prevladala in obveljala la-
skava sodba, da »spada med knjige, ki so našemu slovstvu in jeziku zelo
pravične« (Budal 1951, 285) in da »do danes še ni bila presežena« (Pirjevec
1997a, 93). O v njej natisnjenem »krstnem« italijanskem Prešernu pa se je
v obeh kulturnih miljejih uveljavilo prepričanje, ki bratsko asonira Mari-
jana Breclja oceni prevajalčevih italijanitev Župančiča (1980, 60): »Lahko
trdimo, da so Salvinijevi prevodi če že ne idealni, vsaj dovolj solidni in zato
uspeli. Ti prevodi predstavljajo posrečeno simbiozo med dovolj natančnim
prevajanjem, seveda z izjemami, in delno resničnim poustvarjanjem. Sal-
vini se v pretežni večini prevodov zvesto drži predloge, upošteva pa poseb-
nosti svojega jezika.«
82
