Page 90 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 90
bara Jurša Potocco
romantike, ki okoljsko literarno vedo še posebej zanima, lahko razumemo
kot odziv na velikanske družbeno-okoljske spremembe, ki so jih prinesli
procesi modernizacije na sledi znanstveno-tehnološke in industrijske re-
volucije. Slednja se je v Angliji pričela v 17. stoletju z newtonovsko fiziko,
do konca 18. stoletja, ko se je v angleški literaturi uveljavilo romantično
gibanje, pa se je že polno razmahnila. Angleški romantični pesniki, ki so se
na konceptualni ravni uprli obravnavanju ljudi in nečloveškega sveta kot
zgolj objektov brez duše ter vira za kapitalistično izkoriščanje, med ekokri-
tiki veljajo za »protoekologe« (Hutchings 2009, 6) ali pa celo že prave eko-
loške mislece, saj v njihovih besedilih najdevamo poskuse razumeti vsak
pojav v kontekstu kompleksne mreže več kot človeških odnosov in razme-
rij (McKusick 2000, 19). Ravno pesmi z motiviko in s tematiko narave so
tiste, ki izražajo tudi njihov najgloblji politični angažma (Kroeber 1994, 2).
Že v angleški predromantiki je prišlo do premika k večji introspekciji, ki jo
je spremljala izrazito družbeno naravnana in relacijska misel, usmerjena k
zunanjim zaznavam (Brown 1993, 41, 57–58). Večina ekokritikov tako za-
vrača tezo, da je treba romantiko v prvi vrsti razumeti kot individualistično
zanimanje za transcendenco, kamor naj bi spadalo tudi romantično ukvar-
janje z nečloveškim svetom. Namesto tega poudarjajo, da je v romantični
literaturi individualnost vselej obravnavana znotraj razmerij medsebojne
odvisnosti in da je posameznik za romantike pomemben le v zvezi s širšimi
družbenimi ter naravnimi mrežami odnosov (Kroeber 1994, 88–93).
Angleški romantiki so v svojih umetnostnih in teoretskih besedilih arti-
kulirali izvirne načine razumevanja sveta, ki so že vsebovali zasnutek mo-
dernega ekološkega razumevanja prepletenosti in vzajemnega delovanja
človeških ter nečloveških delovalnikov. Eden najočitnejših ekocentričnih
vidikov obravnave več kot človeškega sveta v romantični književnosti je
rekonceptualizacija narave, ki eksplicitno zavrne mehanicističnost newto-
novske fizike¹ in razsvetljensko idejo o človekovem gospodovanju nad na-
ravo ter se slednjima zoperstavi z idejo o vseprisotni božanski imanenci.
Pri tem je treba poudariti, da odnos romantičnih umetnikov do porajajoče
se naravoslovne znanosti ni bil enoznačen, saj so do vitalističnih in dialek-
tičnih razumevanj narave, ki so blizu ekocentričnemu pogledu na svet, do-
stopali tudi skozi korespondenco z romantično znanostjo. Galvanični ek-
sperimenti z elektriko iz tistega časa so, denimo, sodobnike navdihovali z
¹ Pri Wordsworthu najdemo načelno kritiko razsvetljenske znanstvene metode, denimo, v
pesmih »The Tables Turned« in »The Ruined Cottage«, in sicer v tezi, da v času družbene
prevlade znanosti ljudje naravne objekte obravnavamo kot nežive reči, s tem pa tudi sami
sebe obsojamo na samoodtujevanje.
88
romantike, ki okoljsko literarno vedo še posebej zanima, lahko razumemo
kot odziv na velikanske družbeno-okoljske spremembe, ki so jih prinesli
procesi modernizacije na sledi znanstveno-tehnološke in industrijske re-
volucije. Slednja se je v Angliji pričela v 17. stoletju z newtonovsko fiziko,
do konca 18. stoletja, ko se je v angleški literaturi uveljavilo romantično
gibanje, pa se je že polno razmahnila. Angleški romantični pesniki, ki so se
na konceptualni ravni uprli obravnavanju ljudi in nečloveškega sveta kot
zgolj objektov brez duše ter vira za kapitalistično izkoriščanje, med ekokri-
tiki veljajo za »protoekologe« (Hutchings 2009, 6) ali pa celo že prave eko-
loške mislece, saj v njihovih besedilih najdevamo poskuse razumeti vsak
pojav v kontekstu kompleksne mreže več kot človeških odnosov in razme-
rij (McKusick 2000, 19). Ravno pesmi z motiviko in s tematiko narave so
tiste, ki izražajo tudi njihov najgloblji politični angažma (Kroeber 1994, 2).
Že v angleški predromantiki je prišlo do premika k večji introspekciji, ki jo
je spremljala izrazito družbeno naravnana in relacijska misel, usmerjena k
zunanjim zaznavam (Brown 1993, 41, 57–58). Večina ekokritikov tako za-
vrača tezo, da je treba romantiko v prvi vrsti razumeti kot individualistično
zanimanje za transcendenco, kamor naj bi spadalo tudi romantično ukvar-
janje z nečloveškim svetom. Namesto tega poudarjajo, da je v romantični
literaturi individualnost vselej obravnavana znotraj razmerij medsebojne
odvisnosti in da je posameznik za romantike pomemben le v zvezi s širšimi
družbenimi ter naravnimi mrežami odnosov (Kroeber 1994, 88–93).
Angleški romantiki so v svojih umetnostnih in teoretskih besedilih arti-
kulirali izvirne načine razumevanja sveta, ki so že vsebovali zasnutek mo-
dernega ekološkega razumevanja prepletenosti in vzajemnega delovanja
človeških ter nečloveških delovalnikov. Eden najočitnejših ekocentričnih
vidikov obravnave več kot človeškega sveta v romantični književnosti je
rekonceptualizacija narave, ki eksplicitno zavrne mehanicističnost newto-
novske fizike¹ in razsvetljensko idejo o človekovem gospodovanju nad na-
ravo ter se slednjima zoperstavi z idejo o vseprisotni božanski imanenci.
Pri tem je treba poudariti, da odnos romantičnih umetnikov do porajajoče
se naravoslovne znanosti ni bil enoznačen, saj so do vitalističnih in dialek-
tičnih razumevanj narave, ki so blizu ekocentričnemu pogledu na svet, do-
stopali tudi skozi korespondenco z romantično znanostjo. Galvanični ek-
sperimenti z elektriko iz tistega časa so, denimo, sodobnike navdihovali z
¹ Pri Wordsworthu najdemo načelno kritiko razsvetljenske znanstvene metode, denimo, v
pesmih »The Tables Turned« in »The Ruined Cottage«, in sicer v tezi, da v času družbene
prevlade znanosti ljudje naravne objekte obravnavamo kot nežive reči, s tem pa tudi sami
sebe obsojamo na samoodtujevanje.
88
