Page 94 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 94
bara Jurša Potocco
nje kraja začelo izhajati iz pozornosti, ki je veljala kraju samemu. Gre tako
za zanimanje za dejansko geografsko lokacijo kot za zaznavanje kraja sko-
zi posameznikovo lastno občutenje in doživljanje, ne pa toliko na podlagi
družbenih konvencij, in prav to specifiko lahko opredelimo kot razliko med
romantičnim pisanjem o več kot človeški naravi in starejšimi reprezenta-
cijami narave iz 17. stoletja (Feder 2002, 47–48). Lokodeskriptivne pesmi,
pesmi, ki opisujejo posamezen kraj, lahko opredelimo kot tiste, ki poime-
nujejo specifično geografsko lokacijo in združujejo opis specifičnega kraja
z mislimi, ki jih ta poraja, vendar pa romantična lokodeskriptivna pesem
ne ostaja samo pri tematizaciji dejansko obstoječih krajev, pač pa obrav-
navani kraj tudi nagovarja (str. 47–48). Kraj neha biti reprezentiran kot
objekt predvsem pri Wordsworthu in Claru, ki s svojimi načini njegovega
ubesedovanja spodkopavata tako idejo zasebne lastnine kot nacionalistič-
no ideologijo (Rigby 2004, 3, v Jurša Potocco 2016, 149).
Romantiki so krajem vrnili njihovo izjemno kulturno moč, pri tem pa so
se obračali k evropskim staroselskim tradicijam, kakor so se ohranjale v iz-
ročilu ljudskega pesništva in folklore. Z vidika reprezentacije kraja v Krstu
pri Savici se zdi pomembno omeniti, da je bila predvsem pred nastopom
krščanstva Evropa polna svetih krajev v naravi, ponavadi gajev, posame-
znih dreves ali vodnih izvirov, za katere so krajevni prebivalci verjeli, da
jih ščitijo posebni duhovi kraja oz. nečloveške energijske entitete. Pri iz-
biri tovrstnih krajev kot osrednje tematike pesmi pa je bila navezanost na
lokalno okolje, kakršno izpričujeta Clarovo in Wordsworthovo pesništvo,
vendarle bolj izjema kot pravilo, saj so se evropski romantiki raje obračali k
oddaljenim, mitičnim, tujim in včasih tudi strašljivim krajem. Romantične
topografije svetega torej po tej plati razkrivajo tudi neprijetno tuj in subli-
men kraj, kjer je konstrukt človeške identitete izpostavljen »elementarne-
mu, neposeljivemu in nerazumljivemu« (Rigby 2004, 54, 55–56, 88). Tudi v
zvezi s Clarovim in Wordsworthovim pesništvom, ki upesnjujeta pesniko-
ma dobro poznane kraje, lahko govorimo o ekocentrični poetiki nedomač-
nosti, ki prepoznava temeljno neobvladljivost reprezentiranega kraja, kar
vključuje spoštljivi odnos do njegovih več kot človeških prvin, ki se izmi-
kajo človeški vednosti.
Glavna značilnost izkušanja kraja v okviru romantične poetike je hrepe-
nenje, kar kaže na to, da je za romantično poetiko bistvena elementarna
dislociranost. Odtujitev od lokalnega je predpogoj romantičnega odkriva-
nja kraja, ki je, kot smo že omenili, največkrat eksotični kraj Drugega, tako
da je mogoče kot ključen kontekst romantičnega vračanja h kraju v Evropi
videti tudi prisvajanje kraja kolonialnega drugega. Kot razkrivajo pesniške
92
nje kraja začelo izhajati iz pozornosti, ki je veljala kraju samemu. Gre tako
za zanimanje za dejansko geografsko lokacijo kot za zaznavanje kraja sko-
zi posameznikovo lastno občutenje in doživljanje, ne pa toliko na podlagi
družbenih konvencij, in prav to specifiko lahko opredelimo kot razliko med
romantičnim pisanjem o več kot človeški naravi in starejšimi reprezenta-
cijami narave iz 17. stoletja (Feder 2002, 47–48). Lokodeskriptivne pesmi,
pesmi, ki opisujejo posamezen kraj, lahko opredelimo kot tiste, ki poime-
nujejo specifično geografsko lokacijo in združujejo opis specifičnega kraja
z mislimi, ki jih ta poraja, vendar pa romantična lokodeskriptivna pesem
ne ostaja samo pri tematizaciji dejansko obstoječih krajev, pač pa obrav-
navani kraj tudi nagovarja (str. 47–48). Kraj neha biti reprezentiran kot
objekt predvsem pri Wordsworthu in Claru, ki s svojimi načini njegovega
ubesedovanja spodkopavata tako idejo zasebne lastnine kot nacionalistič-
no ideologijo (Rigby 2004, 3, v Jurša Potocco 2016, 149).
Romantiki so krajem vrnili njihovo izjemno kulturno moč, pri tem pa so
se obračali k evropskim staroselskim tradicijam, kakor so se ohranjale v iz-
ročilu ljudskega pesništva in folklore. Z vidika reprezentacije kraja v Krstu
pri Savici se zdi pomembno omeniti, da je bila predvsem pred nastopom
krščanstva Evropa polna svetih krajev v naravi, ponavadi gajev, posame-
znih dreves ali vodnih izvirov, za katere so krajevni prebivalci verjeli, da
jih ščitijo posebni duhovi kraja oz. nečloveške energijske entitete. Pri iz-
biri tovrstnih krajev kot osrednje tematike pesmi pa je bila navezanost na
lokalno okolje, kakršno izpričujeta Clarovo in Wordsworthovo pesništvo,
vendarle bolj izjema kot pravilo, saj so se evropski romantiki raje obračali k
oddaljenim, mitičnim, tujim in včasih tudi strašljivim krajem. Romantične
topografije svetega torej po tej plati razkrivajo tudi neprijetno tuj in subli-
men kraj, kjer je konstrukt človeške identitete izpostavljen »elementarne-
mu, neposeljivemu in nerazumljivemu« (Rigby 2004, 54, 55–56, 88). Tudi v
zvezi s Clarovim in Wordsworthovim pesništvom, ki upesnjujeta pesniko-
ma dobro poznane kraje, lahko govorimo o ekocentrični poetiki nedomač-
nosti, ki prepoznava temeljno neobvladljivost reprezentiranega kraja, kar
vključuje spoštljivi odnos do njegovih več kot človeških prvin, ki se izmi-
kajo človeški vednosti.
Glavna značilnost izkušanja kraja v okviru romantične poetike je hrepe-
nenje, kar kaže na to, da je za romantično poetiko bistvena elementarna
dislociranost. Odtujitev od lokalnega je predpogoj romantičnega odkriva-
nja kraja, ki je, kot smo že omenili, največkrat eksotični kraj Drugega, tako
da je mogoče kot ključen kontekst romantičnega vračanja h kraju v Evropi
videti tudi prisvajanje kraja kolonialnega drugega. Kot razkrivajo pesniške
92
