Page 91 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 91
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
idejo, da tudi anorganska narava kaže znake življenja, kar je romantične
književnike napeljevalo k tematizaciji življenjske sile, ki prežema tako člo-
veško kot nečloveško naravo (Nichols 2011, 95, v Jurša Potocco 2016, 151).
To je eno od izhodišč, iz katerega so romantični umetniki začeli raziskovati
subjektivno razsežnost človeka v povezavi s partikularnostjo, z raznoliko-
stjo in s kompleksnostjo nečloveškega sveta, pri čemer so človeško zavest
videli kot manifestacijo potencialov, ki so del naravnega sveta (Rigby 2004,
23, 161). Izjemno jih je zanimalo prav vprašanje razmerja med človeško za-
vestjo in več kot človeškim fizičnim svetom.
Kot pričajo, denimo, kanonizirana romantična besedila »Eolian Harp«
(»Eolska harfa«) Samuela Taylorja Coleridgea in »Ode to the West Wind«
(»Oda zahodnemu vetru«) Percyja Byssheja Shelleyja, je v romantičnih re-
prezentacijah narave pesnik pogosto razumljen kot sprejemnik in ne izde-
lovalec pomena, tako da je iniciativa pri samem več kot človeškem pojavu,
ki pesnika nagovori (Hutchings 2009, 14). Za romantični odnos do več kot
človeškega je bistvena prav samorefleksija človeškega opazovalca – nago-
vorjenca in tako lahko poseben dosežek romantike vidimo prav v poudar-
janju predkonceptualnosti nečloveškega sveta oz. opozarjanju na kulturno
posredovanost človekovega dostopanja do nečloveškega sveta. To izrazito
romantično dialektiko koprnenja po potopitvi v več kot človeški svet ter
zavest o njegovi nedosegljivi drugosti zlahka opazimo v Wordsworthovem
in Keatsovem pesništvu (Soper 2011, 19–20). Središče romantične literar-
ne prakse predstavlja prav prizadevanje doseči imaginativno reintegracijo
človeka/človeške zavesti in nečloveškega drugega, odgovor na ta izziv pa so
romantični pesniki iskali v pesniškem jeziku oz. romantični »ekopoetiki«
(Bate 1991; Bate 2000).
Po mnenju Kate Rigby (2004, 39) sta se jim pri preseganju dualizma med
človeškim in nečloveškim ponujali kot izhodišče dve možnosti: materiali-
zem, ki se je vračal k Spinozi in je Boga izenačil z več kot človeško naravo
– materijo, in idealizem, za katerega pa ni povsem jasno, ali je že sam po
sebi manj ekocentrična filozofija kot materializem. Z ekokritiškega vidi-
ka kritike človeškega prilaščanja nečloveškega Kate Rigby v obeh primerih
svari pred hierarhičnostjo romantičnega holizma, ki se lahko nevarno pri-
bliža pobožanstvenju človeka. Romantična naturalizacija (človeškega) uma
ima vsekakor tudi svojo pozitivno stran, vendar pa je včasih zlorabljena
za »slavljenje techne na račun physis« – romantična simbioza uma in na-
rave je torej potrebna kritike, v kolikor vodi k potrjevanju vsemogočnosti
človeškega uma (str. 49–50; 2002, 161). Pravkar citirano opažanje avtorice,
ki v splošnem ni nenaklonjena prispevku romantikov k sodobni ekološki
misli, odraža široko uveljavljeno prepričanje, da je romantično zanimanje
89
idejo, da tudi anorganska narava kaže znake življenja, kar je romantične
književnike napeljevalo k tematizaciji življenjske sile, ki prežema tako člo-
veško kot nečloveško naravo (Nichols 2011, 95, v Jurša Potocco 2016, 151).
To je eno od izhodišč, iz katerega so romantični umetniki začeli raziskovati
subjektivno razsežnost človeka v povezavi s partikularnostjo, z raznoliko-
stjo in s kompleksnostjo nečloveškega sveta, pri čemer so človeško zavest
videli kot manifestacijo potencialov, ki so del naravnega sveta (Rigby 2004,
23, 161). Izjemno jih je zanimalo prav vprašanje razmerja med človeško za-
vestjo in več kot človeškim fizičnim svetom.
Kot pričajo, denimo, kanonizirana romantična besedila »Eolian Harp«
(»Eolska harfa«) Samuela Taylorja Coleridgea in »Ode to the West Wind«
(»Oda zahodnemu vetru«) Percyja Byssheja Shelleyja, je v romantičnih re-
prezentacijah narave pesnik pogosto razumljen kot sprejemnik in ne izde-
lovalec pomena, tako da je iniciativa pri samem več kot človeškem pojavu,
ki pesnika nagovori (Hutchings 2009, 14). Za romantični odnos do več kot
človeškega je bistvena prav samorefleksija človeškega opazovalca – nago-
vorjenca in tako lahko poseben dosežek romantike vidimo prav v poudar-
janju predkonceptualnosti nečloveškega sveta oz. opozarjanju na kulturno
posredovanost človekovega dostopanja do nečloveškega sveta. To izrazito
romantično dialektiko koprnenja po potopitvi v več kot človeški svet ter
zavest o njegovi nedosegljivi drugosti zlahka opazimo v Wordsworthovem
in Keatsovem pesništvu (Soper 2011, 19–20). Središče romantične literar-
ne prakse predstavlja prav prizadevanje doseči imaginativno reintegracijo
človeka/človeške zavesti in nečloveškega drugega, odgovor na ta izziv pa so
romantični pesniki iskali v pesniškem jeziku oz. romantični »ekopoetiki«
(Bate 1991; Bate 2000).
Po mnenju Kate Rigby (2004, 39) sta se jim pri preseganju dualizma med
človeškim in nečloveškim ponujali kot izhodišče dve možnosti: materiali-
zem, ki se je vračal k Spinozi in je Boga izenačil z več kot človeško naravo
– materijo, in idealizem, za katerega pa ni povsem jasno, ali je že sam po
sebi manj ekocentrična filozofija kot materializem. Z ekokritiškega vidi-
ka kritike človeškega prilaščanja nečloveškega Kate Rigby v obeh primerih
svari pred hierarhičnostjo romantičnega holizma, ki se lahko nevarno pri-
bliža pobožanstvenju človeka. Romantična naturalizacija (človeškega) uma
ima vsekakor tudi svojo pozitivno stran, vendar pa je včasih zlorabljena
za »slavljenje techne na račun physis« – romantična simbioza uma in na-
rave je torej potrebna kritike, v kolikor vodi k potrjevanju vsemogočnosti
človeškega uma (str. 49–50; 2002, 161). Pravkar citirano opažanje avtorice,
ki v splošnem ni nenaklonjena prispevku romantikov k sodobni ekološki
misli, odraža široko uveljavljeno prepričanje, da je romantično zanimanje
89
