Page 93 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 93
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
postavljeno v gorato gorenjsko pokrajino, velja poudariti, da so arhetipski
prostor evropskega sublimnega prav Alpe: pokrajine, ki so angleške roman-
tične pesnike najbolj privlačile, denimo Škotsko višavje in Lake District,
so med njimi tolikšno priljubljenost uživale prav zaradi svoje podobnosti
z Alpami (Garrard 2004, 64, v Jurša Potocco 2016, 153). Več kot očitno je,
da konvencionalno sublimno, ki služi prevladi nad grozečimi vidiki drugo-
sti, ne more biti primeren, ekocentrični način reprezentacije ob človeškem
srečevanju z nečloveškim. Romantični koncept sublimnega je tako doži-
vel različne poskuse ekokritiške preinterpretacije, kot so, denimo, Hittovo
(1999, 609) »ekološko sublimno«, Oerlemansovo (2004, 4, 15) »materialno
sublimno« in Outkovo (2011, 45) »organsko sublimno«.
Konvencionalno sublimno, kakršno se je uveljavilo v 18. stoletju, je, po-
leg Kanta, najodmevneje teoretiziral Edmund Burke, ki se je umeščal v pro-
titok razsvetljenske filozofije. V eseju Philosophical Enquiry into the Origin
of our Ideas of the Sublime and the Beautiful (1757) je sublimno izkustvo po-
vezal s človeškim stikom z divjino: medtem ko »zgolj lepo« v ljudeh vzbuja
občutke ugodja, pa sublimno v naravi s svojo mogočno, silno ali enormno
materialno prezenco vzbuja predvsem občudovanje, ki vključuje začude-
nje, strast in določeno mero groze. Če je za Burka značilen fizikalistični
pogled na sublimno, je Kantov koncept sublimnega povezan s pojmom ne-
skončnosti in z močjo človeškega uma. Kant v Kritiki razsodne moči (Kritik
der Urteilskraft) predpostavi, da so za naše izkustvo sublimnega nujno po-
trebne ali narava ali pa vsaj njene reprezentacije, tako da lahko umetnost
vzbudi sublimno občutje, v kolikor posnema naravo (Hitt 1999, 605). Estet-
ska sodba človeka vodi k prepoznanju moralnega zakona znotraj sebe, čut
za moralno pa ga v končni fazi nad nečloveško naravo povzdiguje. Tisto,
kar je za Kanta sublimno, v končni fazi ni narava, pač pa občutje subjek-
ta, ki ob njej v sebi prepozna lastno superiornost (Burke 2011, 166–168). V
romantični tradiciji sublimnega so najintenzivnejši stiki s fizičnim svetom
tako izkušeni kot negacija ali preseganje snovnega sveta. Kot bomo videli,
je za Wordsworthovo pesništvo romantična estetika sublimnega pomemb-
na vsaj na nekaterih mestih, medtem ko se ji pesniški opus Johna Clara
povsem izogne.
Kolonialistični kontekst romantičnega odnosa do več
kot človeškosti kraja v pesništvu Clara in Wordswortha
Dejstvo, da William Wordsworth bralcem v svojih naslovih, predgovorih
in opombah vedno znova z veliko natančnostjo sporoča, kje je posamezno
pesem napisal, dovolj jasno priča, da je v njegovem pesništvu upesnjeva-
91
postavljeno v gorato gorenjsko pokrajino, velja poudariti, da so arhetipski
prostor evropskega sublimnega prav Alpe: pokrajine, ki so angleške roman-
tične pesnike najbolj privlačile, denimo Škotsko višavje in Lake District,
so med njimi tolikšno priljubljenost uživale prav zaradi svoje podobnosti
z Alpami (Garrard 2004, 64, v Jurša Potocco 2016, 153). Več kot očitno je,
da konvencionalno sublimno, ki služi prevladi nad grozečimi vidiki drugo-
sti, ne more biti primeren, ekocentrični način reprezentacije ob človeškem
srečevanju z nečloveškim. Romantični koncept sublimnega je tako doži-
vel različne poskuse ekokritiške preinterpretacije, kot so, denimo, Hittovo
(1999, 609) »ekološko sublimno«, Oerlemansovo (2004, 4, 15) »materialno
sublimno« in Outkovo (2011, 45) »organsko sublimno«.
Konvencionalno sublimno, kakršno se je uveljavilo v 18. stoletju, je, po-
leg Kanta, najodmevneje teoretiziral Edmund Burke, ki se je umeščal v pro-
titok razsvetljenske filozofije. V eseju Philosophical Enquiry into the Origin
of our Ideas of the Sublime and the Beautiful (1757) je sublimno izkustvo po-
vezal s človeškim stikom z divjino: medtem ko »zgolj lepo« v ljudeh vzbuja
občutke ugodja, pa sublimno v naravi s svojo mogočno, silno ali enormno
materialno prezenco vzbuja predvsem občudovanje, ki vključuje začude-
nje, strast in določeno mero groze. Če je za Burka značilen fizikalistični
pogled na sublimno, je Kantov koncept sublimnega povezan s pojmom ne-
skončnosti in z močjo človeškega uma. Kant v Kritiki razsodne moči (Kritik
der Urteilskraft) predpostavi, da so za naše izkustvo sublimnega nujno po-
trebne ali narava ali pa vsaj njene reprezentacije, tako da lahko umetnost
vzbudi sublimno občutje, v kolikor posnema naravo (Hitt 1999, 605). Estet-
ska sodba človeka vodi k prepoznanju moralnega zakona znotraj sebe, čut
za moralno pa ga v končni fazi nad nečloveško naravo povzdiguje. Tisto,
kar je za Kanta sublimno, v končni fazi ni narava, pač pa občutje subjek-
ta, ki ob njej v sebi prepozna lastno superiornost (Burke 2011, 166–168). V
romantični tradiciji sublimnega so najintenzivnejši stiki s fizičnim svetom
tako izkušeni kot negacija ali preseganje snovnega sveta. Kot bomo videli,
je za Wordsworthovo pesništvo romantična estetika sublimnega pomemb-
na vsaj na nekaterih mestih, medtem ko se ji pesniški opus Johna Clara
povsem izogne.
Kolonialistični kontekst romantičnega odnosa do več
kot človeškosti kraja v pesništvu Clara in Wordswortha
Dejstvo, da William Wordsworth bralcem v svojih naslovih, predgovorih
in opombah vedno znova z veliko natančnostjo sporoča, kje je posamezno
pesem napisal, dovolj jasno priča, da je v njegovem pesništvu upesnjeva-
91
