Page 92 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 92
bara Jurša Potocco
za nečloveško naravo v prvi vrsti služilo povzdignjenju individualnega člo-
veškega duha ali pa »naravo« reduciralo na scenerijo (estetski objekt), v
diametralnem nasprotju z duhom tega, kar danes razumemo kot ekosis-
temski pogled na naravo (Hay 1988, 46-49). Treba je priznati, da je postal
v dobi romantike novoodkriti »stik z naravo« res razumljen kot estetsko
izkustvo, pri čemer je šlo za neučinkovit način premoščanja vse večje raz-
poke med subjektom in objektom ter v temeljih zgrešen način reševanja
danes še veliko bolj poglobljene ekološke krize (Morton 2009, 22). Hkrati
pa je treba ponovno pripomniti, da je romantična umetnost vendarle že
začela okolje misliti na načine, ki so se inovativno in pomembno približali
neantropocentričnemu postmodernemu modelu ekologije (Morton 2010,
11). Tako nam romantični pogledi na nečloveški svet ponujajo precej pro-
tislovno idejno zapuščino.
Romantična estetika pitoresknega in sublimnega
O romantičnih reprezentacijah nečloveškega sveta ne moremo spregovori-
ti, ne da bi se ustavili ob romantičnih estetskih kategorijah pitoresknega in
sublimnega ter njuni antropocentričnosti. Hess oba omenjena načina re-
prezentiranja nečloveške pokrajine poimenuje kar »wordsworthovska fo-
tografska subjektivnost«. Razume ju kot specifično prakso, ki naj bi se je
še danes posluževali, kadar na več kot človeški svet gledamo skozi priva-
jeni okvir romantične estetske distance. V tem smislu se pitoreskna doba,
doba slavljenja »narave« kot vrste uokvirjenih slikovitih podob, skozi kate-
re več kot človeško zaznavamo na izrazito vizualni način, ni nikoli konča-
la (Hess 2012, 3, 51, 63). Pitoreskni in sublimni način zaznavanja sta sicer
privzgajala spoštovanje do pokrajin, ki so bile ljudem manj dostopne, po
drugi strani pa sta jasno vzpostavila asimetrično razmerje med zaznavajo-
čim jazom in nečloveškim zaznavanim (Hitt 2004, 129–130). Morton tudi
opozarja (2009, 89–90), da je pitoreskna pokrajina nastala s konstrukcijo
odprtega prostora in simuliranim združevanjem divjosti ter ukročenosti,
ki sta zakrila fizično delo kmetov in vrtnarjev.
Romantični koncept sublimnega je kot izraz asimetričnih razmerij moči
danes še temeljiteje preizpraševan, posebej s strani feministične literarne
vede.² S stališča ekokritiškega branja Krsta pri Savici, katerega dogajanje je
² Ženske so bile izključene iz doživetja sublimnega, kot so ga tematizirali romantični pesni-
ki, denimo Shelley v pesnitvi Mont Blanc. V patriarhalni konstrukciji družbenih spolov so
obveljale za prešibke, da bi vzdržale vizionarski zalet, ki ga prinaša stik z divjo in veličastno
sublimno pokrajino (Shaw 2007, 106).
90
za nečloveško naravo v prvi vrsti služilo povzdignjenju individualnega člo-
veškega duha ali pa »naravo« reduciralo na scenerijo (estetski objekt), v
diametralnem nasprotju z duhom tega, kar danes razumemo kot ekosis-
temski pogled na naravo (Hay 1988, 46-49). Treba je priznati, da je postal
v dobi romantike novoodkriti »stik z naravo« res razumljen kot estetsko
izkustvo, pri čemer je šlo za neučinkovit način premoščanja vse večje raz-
poke med subjektom in objektom ter v temeljih zgrešen način reševanja
danes še veliko bolj poglobljene ekološke krize (Morton 2009, 22). Hkrati
pa je treba ponovno pripomniti, da je romantična umetnost vendarle že
začela okolje misliti na načine, ki so se inovativno in pomembno približali
neantropocentričnemu postmodernemu modelu ekologije (Morton 2010,
11). Tako nam romantični pogledi na nečloveški svet ponujajo precej pro-
tislovno idejno zapuščino.
Romantična estetika pitoresknega in sublimnega
O romantičnih reprezentacijah nečloveškega sveta ne moremo spregovori-
ti, ne da bi se ustavili ob romantičnih estetskih kategorijah pitoresknega in
sublimnega ter njuni antropocentričnosti. Hess oba omenjena načina re-
prezentiranja nečloveške pokrajine poimenuje kar »wordsworthovska fo-
tografska subjektivnost«. Razume ju kot specifično prakso, ki naj bi se je
še danes posluževali, kadar na več kot človeški svet gledamo skozi priva-
jeni okvir romantične estetske distance. V tem smislu se pitoreskna doba,
doba slavljenja »narave« kot vrste uokvirjenih slikovitih podob, skozi kate-
re več kot človeško zaznavamo na izrazito vizualni način, ni nikoli konča-
la (Hess 2012, 3, 51, 63). Pitoreskni in sublimni način zaznavanja sta sicer
privzgajala spoštovanje do pokrajin, ki so bile ljudem manj dostopne, po
drugi strani pa sta jasno vzpostavila asimetrično razmerje med zaznavajo-
čim jazom in nečloveškim zaznavanim (Hitt 2004, 129–130). Morton tudi
opozarja (2009, 89–90), da je pitoreskna pokrajina nastala s konstrukcijo
odprtega prostora in simuliranim združevanjem divjosti ter ukročenosti,
ki sta zakrila fizično delo kmetov in vrtnarjev.
Romantični koncept sublimnega je kot izraz asimetričnih razmerij moči
danes še temeljiteje preizpraševan, posebej s strani feministične literarne
vede.² S stališča ekokritiškega branja Krsta pri Savici, katerega dogajanje je
² Ženske so bile izključene iz doživetja sublimnega, kot so ga tematizirali romantični pesni-
ki, denimo Shelley v pesnitvi Mont Blanc. V patriarhalni konstrukciji družbenih spolov so
obveljale za prešibke, da bi vzdržale vizionarski zalet, ki ga prinaša stik z divjo in veličastno
sublimno pokrajino (Shaw 2007, 106).
90
