Page 96 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 96
bara Jurša Potocco
S svojo prvo zbirko pesmi, Poems Descriptive of Rural Life and Scenery
(1820), je Clare bojevito vstopil v javno razpravo o državno vodeni pri-
vatizaciji in ograjevanju zemljišč (angl. enclosure), ki sta večini človeških
prebivalcev angleškega podeželja močno omejila dostop do naravnih virov
ter zmotila vzpostavljeni odnos z več kot človeškimi prvinami kraja, rev-
nim kmetom pa tudi odvzela dostop do skupnostnih zemljišč oz. občin-
ske gmajne kot pomembnega osnovnega vira preživetja. Ograjevanje ze-
mljišč za namene večjega gospodarskega izkoristka so spremljali značilni
moderni posegi v okolje, kot so sečnja dreves, gradnja jezov, izsuševanje
močvirij ter preusmerjanje rečnih strug. Clare je te procese preoblikovanja
več kot človeškega sveta za potrebe človeških elit ter izgube skupnostnih
zemljišč v svoji poeziji odločno zavrnil v imenu pravic tako človeških kot
nečloveških prebivalcev prizadetih krajev (McKusick 2000, 77). Ker je bil
sam predstavnik nižjega ekonomskega razreda in kot tak prisiljen k prebi-
vanju v okolju, v katerem se je rodil, je lahko omenjene družbeno-okoljske
spremembe doživel in opisal veliko temeljiteje ter subtilneje kot njegovi
premožnejši ter družbeno bolj uveljavljeni pesniški kolegi. V pesmi »The
Mores« je spregovoril o negativnih učinkih razlaščanja kmečkih skupno-
sti in degradaciji kmečkih delavcev na raven sužnjev krajevnih velikašev
(Gifford 1999, 128), v »The Lamentations of Round Oak Waters« pa po-
dal tožbo »(p)oškodovanega« potoka (angl. injur’d brook), torej nečloveške
žrtve istega procesa preoblikovanja naravne pokrajine za potrebe večjega
kapitalističnega izkoristka, kar je vključevalo melioracijo za intenzivnej-
šo »rabo« zemljišč. Znotraj istega motivno-tematskega okvira je smiselno
omeniti tudi elegijo »The Lament of Swordy Well«, družbeno-okoljsko kri-
tiko državne preureditve močvirja Swordy Well v kamnolom, in sicer kot
primer, kako daleč gre lahko ekološka pisava pri upesnjevanju kraja in za-
govoru ohranjanja njegove več kot človeške integritete. Clarova radikalna
inovacija je bila v tem, da je govorec pesmi močvirje samo, torej specifičen
kraj, ki mu je pesnik tako dovolil, da je spregovoril v lastnem imenu, četudi
je moral Clare pri tem staviti na svojo zgolj človeško izkušnjo posrednika
stališča in interesov nečloveškega delovalnika. Močvirje v pesmi žaluje nad
spremembo v zakonodaji, po kateri je pristalo v zasebni lasti, ter objokuje
opustošenje in osiromašenje, ki sta posledično prizadela vse njegove žival-
ske in rastlinske prebivalce ali redne obiskovalce (Clare 2003, 106):
Though I’m no man yet any wrong
Some sort of right may seek
And I am glad if een a song
94
S svojo prvo zbirko pesmi, Poems Descriptive of Rural Life and Scenery
(1820), je Clare bojevito vstopil v javno razpravo o državno vodeni pri-
vatizaciji in ograjevanju zemljišč (angl. enclosure), ki sta večini človeških
prebivalcev angleškega podeželja močno omejila dostop do naravnih virov
ter zmotila vzpostavljeni odnos z več kot človeškimi prvinami kraja, rev-
nim kmetom pa tudi odvzela dostop do skupnostnih zemljišč oz. občin-
ske gmajne kot pomembnega osnovnega vira preživetja. Ograjevanje ze-
mljišč za namene večjega gospodarskega izkoristka so spremljali značilni
moderni posegi v okolje, kot so sečnja dreves, gradnja jezov, izsuševanje
močvirij ter preusmerjanje rečnih strug. Clare je te procese preoblikovanja
več kot človeškega sveta za potrebe človeških elit ter izgube skupnostnih
zemljišč v svoji poeziji odločno zavrnil v imenu pravic tako človeških kot
nečloveških prebivalcev prizadetih krajev (McKusick 2000, 77). Ker je bil
sam predstavnik nižjega ekonomskega razreda in kot tak prisiljen k prebi-
vanju v okolju, v katerem se je rodil, je lahko omenjene družbeno-okoljske
spremembe doživel in opisal veliko temeljiteje ter subtilneje kot njegovi
premožnejši ter družbeno bolj uveljavljeni pesniški kolegi. V pesmi »The
Mores« je spregovoril o negativnih učinkih razlaščanja kmečkih skupno-
sti in degradaciji kmečkih delavcev na raven sužnjev krajevnih velikašev
(Gifford 1999, 128), v »The Lamentations of Round Oak Waters« pa po-
dal tožbo »(p)oškodovanega« potoka (angl. injur’d brook), torej nečloveške
žrtve istega procesa preoblikovanja naravne pokrajine za potrebe večjega
kapitalističnega izkoristka, kar je vključevalo melioracijo za intenzivnej-
šo »rabo« zemljišč. Znotraj istega motivno-tematskega okvira je smiselno
omeniti tudi elegijo »The Lament of Swordy Well«, družbeno-okoljsko kri-
tiko državne preureditve močvirja Swordy Well v kamnolom, in sicer kot
primer, kako daleč gre lahko ekološka pisava pri upesnjevanju kraja in za-
govoru ohranjanja njegove več kot človeške integritete. Clarova radikalna
inovacija je bila v tem, da je govorec pesmi močvirje samo, torej specifičen
kraj, ki mu je pesnik tako dovolil, da je spregovoril v lastnem imenu, četudi
je moral Clare pri tem staviti na svojo zgolj človeško izkušnjo posrednika
stališča in interesov nečloveškega delovalnika. Močvirje v pesmi žaluje nad
spremembo v zakonodaji, po kateri je pristalo v zasebni lasti, ter objokuje
opustošenje in osiromašenje, ki sta posledično prizadela vse njegove žival-
ske in rastlinske prebivalce ali redne obiskovalce (Clare 2003, 106):
Though I’m no man yet any wrong
Some sort of right may seek
And I am glad if een a song
94
