Page 97 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 97
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
Gives me the room to speak
I’ve got among such grubbing geer
And such a hungry pack
If I brought harvests twice a year
They’d bring me nothing back⁴
Idilična reprezentacija kraja je pri Claru prevotljena, saj je kraj zaradi
človeških okoljskih posegov ranjen in človeku ne more več služiti kot uteha.
Pesnik tudi jasno poveže pravice kraja ter njegovih človeških in nečloveških
obiskovalcev/prebivalcev (Clare 2003, 113):
There was a time my bit of ground
Made freemen of the slave
The ass no pindar’d dare to pound
When I his supper gave
The gipsey’s camp was not affraid
I made his dwelling free
Till vile enclosure came and made
A parish slave of me.⁵
Za Clarove pesmi so značilna prehajanja med različnimi središči zazna-
vanja, ki vključujejo tudi zavest nečloveških subjektov (Hess 2012, 31–33);
tako Clare kraja ne reprezentira z ene same (subjektove) fiksne točke, am-
pak pred nas postavlja prostor, v katerem se istočasno srečujejo perspekti-
ve različnih živih bitij in stvari. Živali sicer opisuje človeški opazovalec, a so
reprezentirane na način, ki sugerira njihove lastne življenjske svetove. Cla-
rove pesmi, skratka, ne vzpostavljajo pitoresknega prizorišča, ampak bral-
cu ponujajo konkretne detajle več kot človeškega okolja. Ti so predstavlje-
ni na nelinearen način, ki spodkopava pričakovanje pripovednega razvoja
(McKusick 2000, 81). Njegova raba jezika teži k partikularnemu, izpušča
ločila in vključuje dialektalno, lokalno pogovorno besedišče, s čimer vzbu-
ja občutek, da je opisano resničnost zaznal nek specifičen opazovalec in da
⁴ Čeprav nisem človek, vsaka krivica / kliče po tem, da bi bila odpravljena, / in tako sem veselo
celo priložnosti, / da spregovorim skozi pesem, / pristalo sem pod rokami grabežljivcev, / ki
brskajo po meni s stroji, / tudi če bi jim dalo žetev dvakrat letno, / mi ti ne bi ničesar vrnili
(prev. avt.).
⁵ Včasih je moj kos zemlje / osvobajal sužnja, / nihče si ni upal mlatiti osla, / ko sem bil jaz
tisti, ki mu je priskrbel večerjo. / Romi, ki so prišli k meni taborit, se niso bali ničesar, /
njihovo bivališče sem napravil brezplačno, / dokler nas ni zadela zla privatizacija, / ki je iz
mene napravila župnijskega sužnja (prev. avt.).
95
Gives me the room to speak
I’ve got among such grubbing geer
And such a hungry pack
If I brought harvests twice a year
They’d bring me nothing back⁴
Idilična reprezentacija kraja je pri Claru prevotljena, saj je kraj zaradi
človeških okoljskih posegov ranjen in človeku ne more več služiti kot uteha.
Pesnik tudi jasno poveže pravice kraja ter njegovih človeških in nečloveških
obiskovalcev/prebivalcev (Clare 2003, 113):
There was a time my bit of ground
Made freemen of the slave
The ass no pindar’d dare to pound
When I his supper gave
The gipsey’s camp was not affraid
I made his dwelling free
Till vile enclosure came and made
A parish slave of me.⁵
Za Clarove pesmi so značilna prehajanja med različnimi središči zazna-
vanja, ki vključujejo tudi zavest nečloveških subjektov (Hess 2012, 31–33);
tako Clare kraja ne reprezentira z ene same (subjektove) fiksne točke, am-
pak pred nas postavlja prostor, v katerem se istočasno srečujejo perspekti-
ve različnih živih bitij in stvari. Živali sicer opisuje človeški opazovalec, a so
reprezentirane na način, ki sugerira njihove lastne življenjske svetove. Cla-
rove pesmi, skratka, ne vzpostavljajo pitoresknega prizorišča, ampak bral-
cu ponujajo konkretne detajle več kot človeškega okolja. Ti so predstavlje-
ni na nelinearen način, ki spodkopava pričakovanje pripovednega razvoja
(McKusick 2000, 81). Njegova raba jezika teži k partikularnemu, izpušča
ločila in vključuje dialektalno, lokalno pogovorno besedišče, s čimer vzbu-
ja občutek, da je opisano resničnost zaznal nek specifičen opazovalec in da
⁴ Čeprav nisem človek, vsaka krivica / kliče po tem, da bi bila odpravljena, / in tako sem veselo
celo priložnosti, / da spregovorim skozi pesem, / pristalo sem pod rokami grabežljivcev, / ki
brskajo po meni s stroji, / tudi če bi jim dalo žetev dvakrat letno, / mi ti ne bi ničesar vrnili
(prev. avt.).
⁵ Včasih je moj kos zemlje / osvobajal sužnja, / nihče si ni upal mlatiti osla, / ko sem bil jaz
tisti, ki mu je priskrbel večerjo. / Romi, ki so prišli k meni taborit, se niso bali ničesar, /
njihovo bivališče sem napravil brezplačno, / dokler nas ni zadela zla privatizacija, / ki je iz
mene napravila župnijskega sužnja (prev. avt.).
95
