Page 128 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 128
kmet, pol proletarec
secih in ob začetku donosne sezone denarno izčrpana. Pojasnilo je ne-
navadno, ker so anketarji mesečno spremljali izbrana gospodinjstva od
januarja 1952 do maja 1953 ter zajeli vse faze kmetijske proizvodnje. To
obdobje se ni povsem ujemalo z dobo ekonomskega leta (str. 7). Zakaj ča-
sovni obseg raziskave slednjega ni popolnoma zajel, ni jasno.
Podatki tudi nekaj povedo o razlikah v standardu med posestnimi
skupinami. Najzanimivejši podatek iz preglednice 23 kaže na to, da so go-
spodinjstva KDZ za obutev in obleko porabila več od vseh ostalih, npr.
še enkrat več od posestne skupine do 3 ha. Večina izdelkov široke pora-
be je bila takrat sicer že v prosti prodaji, industrijski boni pa so omogo-
čali le še nakup z velikim popustom (80%) in so bili ukinjeni 1. januarja
1953 (Čepič 1999b: 165–166). Zato je izključeno, da bi imeli člani KDZ za-
radi bonov v času ankete nekakšen privilegiran dostop do industrijskega
blaga. So pa gospodinjstva z nad 8 ha skoraj še enkrat več od vseh ostalih
porabila za zabavo, prosveto in osebne potrebe, prav tako so porabila bi-
stveno več za stanovanje in hišne potrebščine. V teh pogledih so gospo-
dinjstva z nad 8 ha nedvomno izkazovala precej višji standard od ostalih.
Gospodinjstva KDZ tukaj niso bistveno odstopala od posestnih skupin
do 3 ha in 3,01–8 ha.
Posebno pojasnilo terjajo tudi izdatki za higieno in zdravljenje, ki se
med posameznimi posestnimi skupinami bistveno ne razlikujejo. Avtorji
raziskave so nizke izdatke za zdravljenje interpretirali z dejstvom, da so
bili stroški za slednje tako zelo visoki, da so si jih kmetje privoščili samo
v najnujnejših primerih (Goršič 1954, 62). Tukaj je treba upoštevati, da je
bila še do konca 50. let več kot polovica prebivalstva v LRS brez splošne-
ga in obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zasebni kmetje so prvo mož-
nost za zavarovanje dobili šele leta 1959/1960, vendar zavarovanje ni krilo
vseh stroškov zdravljenja, saj je za ambulantne posege predvidevalo 25-,
za oskrbo v bolnišnicah pa kar 50-odstotno participacijo zavarovancev
(Centrih 2020, 163). Lazarević ob tem ugotavlja, da je bilo pokojninsko,
zdravstveno in invalidsko zavarovanje pomembna motivacija, da se je ne-
malo članov kmečkih gospodinjstev odločilo za zaposlitev izven domače
kmetije, ki je poleg rednih denarnih dohodkov prinašala tudi te ugodnos-
ti socialnega varstva oziroma takrat še privilegije (2018b, 414). Obseg teh
ugodnosti/privilegijev najdemo v preglednici 22, ki je med dohodke go-
spodinjstev uvrstila tudi »prejemke od socialnih dajatev« – v skupnem
povprečju so od vseh dohodkov znašali 4,8 %, kar je bilo več od dohodkov
od prašičev. Vseeno pa preseneča podatek iz preglednice 23, da so člani
128
secih in ob začetku donosne sezone denarno izčrpana. Pojasnilo je ne-
navadno, ker so anketarji mesečno spremljali izbrana gospodinjstva od
januarja 1952 do maja 1953 ter zajeli vse faze kmetijske proizvodnje. To
obdobje se ni povsem ujemalo z dobo ekonomskega leta (str. 7). Zakaj ča-
sovni obseg raziskave slednjega ni popolnoma zajel, ni jasno.
Podatki tudi nekaj povedo o razlikah v standardu med posestnimi
skupinami. Najzanimivejši podatek iz preglednice 23 kaže na to, da so go-
spodinjstva KDZ za obutev in obleko porabila več od vseh ostalih, npr.
še enkrat več od posestne skupine do 3 ha. Večina izdelkov široke pora-
be je bila takrat sicer že v prosti prodaji, industrijski boni pa so omogo-
čali le še nakup z velikim popustom (80%) in so bili ukinjeni 1. januarja
1953 (Čepič 1999b: 165–166). Zato je izključeno, da bi imeli člani KDZ za-
radi bonov v času ankete nekakšen privilegiran dostop do industrijskega
blaga. So pa gospodinjstva z nad 8 ha skoraj še enkrat več od vseh ostalih
porabila za zabavo, prosveto in osebne potrebe, prav tako so porabila bi-
stveno več za stanovanje in hišne potrebščine. V teh pogledih so gospo-
dinjstva z nad 8 ha nedvomno izkazovala precej višji standard od ostalih.
Gospodinjstva KDZ tukaj niso bistveno odstopala od posestnih skupin
do 3 ha in 3,01–8 ha.
Posebno pojasnilo terjajo tudi izdatki za higieno in zdravljenje, ki se
med posameznimi posestnimi skupinami bistveno ne razlikujejo. Avtorji
raziskave so nizke izdatke za zdravljenje interpretirali z dejstvom, da so
bili stroški za slednje tako zelo visoki, da so si jih kmetje privoščili samo
v najnujnejših primerih (Goršič 1954, 62). Tukaj je treba upoštevati, da je
bila še do konca 50. let več kot polovica prebivalstva v LRS brez splošne-
ga in obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zasebni kmetje so prvo mož-
nost za zavarovanje dobili šele leta 1959/1960, vendar zavarovanje ni krilo
vseh stroškov zdravljenja, saj je za ambulantne posege predvidevalo 25-,
za oskrbo v bolnišnicah pa kar 50-odstotno participacijo zavarovancev
(Centrih 2020, 163). Lazarević ob tem ugotavlja, da je bilo pokojninsko,
zdravstveno in invalidsko zavarovanje pomembna motivacija, da se je ne-
malo članov kmečkih gospodinjstev odločilo za zaposlitev izven domače
kmetije, ki je poleg rednih denarnih dohodkov prinašala tudi te ugodnos-
ti socialnega varstva oziroma takrat še privilegije (2018b, 414). Obseg teh
ugodnosti/privilegijev najdemo v preglednici 22, ki je med dohodke go-
spodinjstev uvrstila tudi »prejemke od socialnih dajatev« – v skupnem
povprečju so od vseh dohodkov znašali 4,8 %, kar je bilo več od dohodkov
od prašičev. Vseeno pa preseneča podatek iz preglednice 23, da so člani
128
