Page 132 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 132
kmet, pol proletarec
podeželju, po drugi strani pa moteči element, ki je oteževal uveljavlja-
nje nove socialistične politike v gospodarstvu in povzročal nemalo težav
pri sistemu živilskih nakaznic. Odgovor na zastavljeno vprašanje dodat-
no otežuje dejstvo, da v času prve petletke v Sloveniji in Jugoslaviji zapo-
slitev izven kmečkega gospodarstva ni bila vselej priložnost, ki so jo po-
sameznice in posamezniki izkoristili, ampak nemalokrat tudi nekaj, kar
je ljudi, zaradi administrativnega razporejanja delovne sile med podjetji
in panogami, preprosto doletelo. Pri reševanju te težave sem v navede-
nih dokumentih in obstoječi znanstveni literaturi naletel na težavo fluk-
tuacije delovne sile, ki jo je poskušala takratna oblast vsaj obvladati, če
ne že popolnoma odpraviti. Oblast si je namreč zelo prizadevala iz siste-
ma zagotovljene preskrbe izločiti vse tiste delavce, ki so si lahko po nje-
nem mnenju deficitarne dobrine, kot so bili npr. mesni izdelki, priskrbeli
iz lastnih gospodinjstev. Ker se oblasti kljub prizadevanjem ni posreči-
lo zaustaviti fluktuacije delovne sile, je mogoče utemeljeno sklepati, da je
kombiniranje zaposlitve izven kmetijstva in vzdrževanje nerentabilnega
posestva (z vidika narodnega gospodarstva) za mnoga ruralna gospodinj-
stva in posameznike predstavljalo možnost, da so se izognila najhujšim
delovnim naporom, ki jih je takrat terjala oblast. Drugače rečeno: delov-
na sila z eno nogo na malem posestvu ni bila zmeraj pripravljena delati
pod vsakimi pogoji. Nedvomno so si taka gospodinjstva, ki so jim v kas-
nejšem obdobju pričeli imenovati »mešana,« prizadevala izkoristiti ugo-
dnosti zasebnega gospodarjenja in uživanje nekaterih skromnih privile-
gijev industrijske delovne sile, zlasti zdravstveno zavarovanje in, kolikor
je bilo le mogoče, tudi deficitarnega blaga.
Čeprav se je povojna oblast v tistem času nemalokrat zatekla k politi-
ki »trde roke« in nasilja, se je več kot očitno zavedala, da imajo njeni ukre-
pi in posegi določene meje. Jugoslovanska in slovenska partija je namreč
v skladu z boljševiško tradicijo rada govorila o zavezništvu med delavci in
delovnimi kmeti (malimi in srednjimi kmeti) kot pogoju za izgradnjo so-
cializma, glede katerega naj bi imela oba različna družbena razreda vsaj
v zadnji instanci enak interes. Podlaga tega zavezništva, v boljševiškem
žargonu 20. let – smyčka, naj bi bila v usklajevanju materialnih interesov
med mestom in podeželjem. Verjetno je smyčka, ironično, v letih 1949–
1952 najbolje uspevala na ravni kmečkih gospodinjstev, v katerih so se
njihovi člani ukvarjali z različnimi pridobitnimi dejavnostmi. V teh pri-
merih ni bila samo materialna, temveč tudi intimna. Kmetje in delav-
ci tukaj niso samo sedeli za isto mizo ter usklajevali zasebne interese in
kaprice družinskih članov, nemalokrat so si delili tudi postelje. Neredko
132
podeželju, po drugi strani pa moteči element, ki je oteževal uveljavlja-
nje nove socialistične politike v gospodarstvu in povzročal nemalo težav
pri sistemu živilskih nakaznic. Odgovor na zastavljeno vprašanje dodat-
no otežuje dejstvo, da v času prve petletke v Sloveniji in Jugoslaviji zapo-
slitev izven kmečkega gospodarstva ni bila vselej priložnost, ki so jo po-
sameznice in posamezniki izkoristili, ampak nemalokrat tudi nekaj, kar
je ljudi, zaradi administrativnega razporejanja delovne sile med podjetji
in panogami, preprosto doletelo. Pri reševanju te težave sem v navede-
nih dokumentih in obstoječi znanstveni literaturi naletel na težavo fluk-
tuacije delovne sile, ki jo je poskušala takratna oblast vsaj obvladati, če
ne že popolnoma odpraviti. Oblast si je namreč zelo prizadevala iz siste-
ma zagotovljene preskrbe izločiti vse tiste delavce, ki so si lahko po nje-
nem mnenju deficitarne dobrine, kot so bili npr. mesni izdelki, priskrbeli
iz lastnih gospodinjstev. Ker se oblasti kljub prizadevanjem ni posreči-
lo zaustaviti fluktuacije delovne sile, je mogoče utemeljeno sklepati, da je
kombiniranje zaposlitve izven kmetijstva in vzdrževanje nerentabilnega
posestva (z vidika narodnega gospodarstva) za mnoga ruralna gospodinj-
stva in posameznike predstavljalo možnost, da so se izognila najhujšim
delovnim naporom, ki jih je takrat terjala oblast. Drugače rečeno: delov-
na sila z eno nogo na malem posestvu ni bila zmeraj pripravljena delati
pod vsakimi pogoji. Nedvomno so si taka gospodinjstva, ki so jim v kas-
nejšem obdobju pričeli imenovati »mešana,« prizadevala izkoristiti ugo-
dnosti zasebnega gospodarjenja in uživanje nekaterih skromnih privile-
gijev industrijske delovne sile, zlasti zdravstveno zavarovanje in, kolikor
je bilo le mogoče, tudi deficitarnega blaga.
Čeprav se je povojna oblast v tistem času nemalokrat zatekla k politi-
ki »trde roke« in nasilja, se je več kot očitno zavedala, da imajo njeni ukre-
pi in posegi določene meje. Jugoslovanska in slovenska partija je namreč
v skladu z boljševiško tradicijo rada govorila o zavezništvu med delavci in
delovnimi kmeti (malimi in srednjimi kmeti) kot pogoju za izgradnjo so-
cializma, glede katerega naj bi imela oba različna družbena razreda vsaj
v zadnji instanci enak interes. Podlaga tega zavezništva, v boljševiškem
žargonu 20. let – smyčka, naj bi bila v usklajevanju materialnih interesov
med mestom in podeželjem. Verjetno je smyčka, ironično, v letih 1949–
1952 najbolje uspevala na ravni kmečkih gospodinjstev, v katerih so se
njihovi člani ukvarjali z različnimi pridobitnimi dejavnostmi. V teh pri-
merih ni bila samo materialna, temveč tudi intimna. Kmetje in delav-
ci tukaj niso samo sedeli za isto mizo ter usklajevali zasebne interese in
kaprice družinskih članov, nemalokrat so si delili tudi postelje. Neredko
132
