Page 133 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
Rdeče klasje
so obe dimenziji združevali tudi v eni in isti osebi. V širši družbeni stvar-
nosti pa je bilo ohranjanje ravnotežja med različnimi segmenti populaci-
je in njihovimi interesi bistveno bolj zakomplicirano.
V pričujoči raziskavi sem se dotaknil vprašanja, kako je partija vla-
dala v prvem povojnem obdobju. Tukaj lahko ponovim, da je bilo osnov-
no sredstvo, s katerim je vzdrževala svojo oblast, integracija največjega
možnega in sprejemljivega števila posameznikov ter skupin v novi poli-
tični in ekonomski sistem. Temu so takrat rekli demokracija. Po nekate-
rih lokalnih izračunih je bila ta namenjena za nič manj kot »92 % ljudstva,
ki je bilo prej izkoriščano« (Šturm 1995, Zapisnik VII. rednega zasedanja
Okrajnega ljudskega odbora Idrija 11. februar 1950, 5). Dokumenti tiste-
ga časa sicer govorijo o tem, da tukaj niti slučajno ni šlo samo za delavce
in (delovne) kmete, kadar pa je šlo, ti ljudje niso nujno od zmeraj pripadali
levici. Pristop oblasti je bil očitno precej pragmatičen, izhajal pa je nepos-
redno iz izkušenj narodnoosvobodilne vojne. Na primeru kraja Dolsko
smo tako naleteli na agrarne interesente in celo lokalne funkcionarje, ki
bili so nekoč – vsaj na osnovi pristranskih poročil – pristaši SLS, v prime-
ru Verda pa na krščanske socialiste. V KOZ Matije Gubca smo srečali nek-
danjega vaškega mogotca, ki so mu dodelili skromno upravno funkcijo v
zadrugi. Navsezadnje je sam France Popit, predsednik Kmečke komisije
pri CK KPS, na enem sestanku decembra 1949 prostodušno izjavil, »da ni
slabo, da so šli kulaki v zadruge«. Važno je bilo to, da se je ohranjal vpliv
partije (Čoh Kladnik 2012, 145). Nekdanji partizani z Ižanskega so disci-
plinirano pristopili h KDZ. V primeru zadružne trgovine v Senožetih
sem utemeljeno sklepal, da jo je vodila nekdanja lastnica, ki so jo razlas-
tili. Izstopa primer ižanskega mogotca, lastnika gradu in veleposestnika
z Iga, Josipa Palmeta, ki ga je ljudska oblast razlastila za več kot 280 ha
zemljišč. Na razlastitev se je pritožil na sodišču in seveda izgubil. Kljub
temu je bil takoj po vojni član KLO, kasneje pa je do smrti opravljal raču-
novodska dela za razna državna podjetja na Ljubljanskem barju (Piškurić
2019b, 321). In nadalje, velika večina zasebnih podjetnikov – obrtnikov
z Iga je bila leta 1952 včlanjena v OF. V enem primeru, ko zasebnik ni bil
član OF, so mu v dobro šteli, da je bil vsaj član fizkulturnega društva, tj.
množične organizacije, pa čeprav, kot so ugibali, nemara samo zato, ker je
bil lastnik mopeda. Podobno kot mogotcu iz KOZ Matije Gubca vsaj neka-
terim izmed teh zasebnikob (najmanj 1/4) sploh ni šlo slabo. Nekaterim
so kmetje za storitve dolgovali denar, sami pa so si gradili nove hiše.
Verjetno bi v tej sredini lažje našli zametke nove povojne vaške elite kot
pa pri agrarnih interesentih.
133
so obe dimenziji združevali tudi v eni in isti osebi. V širši družbeni stvar-
nosti pa je bilo ohranjanje ravnotežja med različnimi segmenti populaci-
je in njihovimi interesi bistveno bolj zakomplicirano.
V pričujoči raziskavi sem se dotaknil vprašanja, kako je partija vla-
dala v prvem povojnem obdobju. Tukaj lahko ponovim, da je bilo osnov-
no sredstvo, s katerim je vzdrževala svojo oblast, integracija največjega
možnega in sprejemljivega števila posameznikov ter skupin v novi poli-
tični in ekonomski sistem. Temu so takrat rekli demokracija. Po nekate-
rih lokalnih izračunih je bila ta namenjena za nič manj kot »92 % ljudstva,
ki je bilo prej izkoriščano« (Šturm 1995, Zapisnik VII. rednega zasedanja
Okrajnega ljudskega odbora Idrija 11. februar 1950, 5). Dokumenti tiste-
ga časa sicer govorijo o tem, da tukaj niti slučajno ni šlo samo za delavce
in (delovne) kmete, kadar pa je šlo, ti ljudje niso nujno od zmeraj pripadali
levici. Pristop oblasti je bil očitno precej pragmatičen, izhajal pa je nepos-
redno iz izkušenj narodnoosvobodilne vojne. Na primeru kraja Dolsko
smo tako naleteli na agrarne interesente in celo lokalne funkcionarje, ki
bili so nekoč – vsaj na osnovi pristranskih poročil – pristaši SLS, v prime-
ru Verda pa na krščanske socialiste. V KOZ Matije Gubca smo srečali nek-
danjega vaškega mogotca, ki so mu dodelili skromno upravno funkcijo v
zadrugi. Navsezadnje je sam France Popit, predsednik Kmečke komisije
pri CK KPS, na enem sestanku decembra 1949 prostodušno izjavil, »da ni
slabo, da so šli kulaki v zadruge«. Važno je bilo to, da se je ohranjal vpliv
partije (Čoh Kladnik 2012, 145). Nekdanji partizani z Ižanskega so disci-
plinirano pristopili h KDZ. V primeru zadružne trgovine v Senožetih
sem utemeljeno sklepal, da jo je vodila nekdanja lastnica, ki so jo razlas-
tili. Izstopa primer ižanskega mogotca, lastnika gradu in veleposestnika
z Iga, Josipa Palmeta, ki ga je ljudska oblast razlastila za več kot 280 ha
zemljišč. Na razlastitev se je pritožil na sodišču in seveda izgubil. Kljub
temu je bil takoj po vojni član KLO, kasneje pa je do smrti opravljal raču-
novodska dela za razna državna podjetja na Ljubljanskem barju (Piškurić
2019b, 321). In nadalje, velika večina zasebnih podjetnikov – obrtnikov
z Iga je bila leta 1952 včlanjena v OF. V enem primeru, ko zasebnik ni bil
član OF, so mu v dobro šteli, da je bil vsaj član fizkulturnega društva, tj.
množične organizacije, pa čeprav, kot so ugibali, nemara samo zato, ker je
bil lastnik mopeda. Podobno kot mogotcu iz KOZ Matije Gubca vsaj neka-
terim izmed teh zasebnikob (najmanj 1/4) sploh ni šlo slabo. Nekaterim
so kmetje za storitve dolgovali denar, sami pa so si gradili nove hiše.
Verjetno bi v tej sredini lažje našli zametke nove povojne vaške elite kot
pa pri agrarnih interesentih.
133
