Page 129 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 129
Rdeče klasje
KDZ za higieno in zdravstvene storitve odšteli več od vseh, kajti Temeljni
zakon o kmetijskih zadrugah je predvideval tudi socialni sklad, ki je bil
vsaj deloma namenjen kritju zdravstvenih stroškov zadružnikov. Res pa
je, da naj bi po zakonu v ta sklad prenesli samo 1 % od skupnih dohod-
kov zadruge (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, 88. čl.) Kot pa
smo videli malo prej, je praksa KDZ nemalokrat precej odstopala od idea-
la, zato je povsem mogoče, da mnoge KDZ socialnemu skladu niso name-
nile niti dinarja.
Sklep
V pričujoči razpravi sem na podlagi evidenc nekmetov s presežno po-
sestjo iz leta 1946, evidenc agrarnih interesentov iz leta 1947, poročil o
stanju v KDZ v letih 1949–1952, seznamov prekrškov, kmečkih pritožb
oziroma prošenj iz istega časa kakor tudi nekaterih drugih partijskih in
časopisnih poročil predstavil ekonomske strategije ruralnih gospodinj-
stev iz okolice Ljubljane v prvem povojnem obdobju. Za primerjavo sem
uporabil rezultate popisa prebivalstva iz let 1948 in 1953, upošteval pa
sem tudi Rezultate ankete o življenju kmetov od 1. 6. 1952–31. 5. 1953, pose-
bej pa tudi podatke in njihove interpretacije iz raziskave Zdenka Čepiča
o agrarnih interesentih na ravni celotne LRS. Sledi sinteza najpomemb-
nejših ugotovitev.
Primerjava med podatki o razlaščenih nekmetih iz leta 1946 in po-
datki o agrarnih interesentih iz leta 1947 v najsplošnejšem kaže na to, da
v nobenem primeru ni mogoče govoriti o ekonomsko oziroma poklicno-
-statusno homogeni skupini.
Skupino nekmetov je mogoče razdeliti po eni strani na podskupine
trgovcev – mesarjev – gostilničarjev, uradnikov in obrtnikov, na drugi
strani pa na osamljene oziroma redke primere, kot so bili npr. dijaka, to-
varnar, pismonoša, advokat in žena sodnika. (Pri znatnem številu prime-
rov, skoraj eni četrtini, pa poklic ni znan.) Po posesti zemlje in gozdov je
bila skupina obrtnikov šibkejša od ostalih dveh skupin, hkrati so znotraj
slednjih obstajale vidne premoženjske razlike.
Ker v primeru agrarnih interesentov iz sedmih krajev iz okolice
Ljubljane nisem pridobil podatkov o njihovem posestnem stanju pred in
po reformi, sem lahko o razlikah med to populacijo sklepal samo na pod-
lagi poklicev/statusov članov in članic gospodinjstev. Razlike med posa-
meznimi kraji so bile tukaj zelo velike. V primeru Verda je imela več kot
polovica družinskih glavarjev poklic izven domačega gospodarstva, bli-
129
KDZ za higieno in zdravstvene storitve odšteli več od vseh, kajti Temeljni
zakon o kmetijskih zadrugah je predvideval tudi socialni sklad, ki je bil
vsaj deloma namenjen kritju zdravstvenih stroškov zadružnikov. Res pa
je, da naj bi po zakonu v ta sklad prenesli samo 1 % od skupnih dohod-
kov zadruge (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, 88. čl.) Kot pa
smo videli malo prej, je praksa KDZ nemalokrat precej odstopala od idea-
la, zato je povsem mogoče, da mnoge KDZ socialnemu skladu niso name-
nile niti dinarja.
Sklep
V pričujoči razpravi sem na podlagi evidenc nekmetov s presežno po-
sestjo iz leta 1946, evidenc agrarnih interesentov iz leta 1947, poročil o
stanju v KDZ v letih 1949–1952, seznamov prekrškov, kmečkih pritožb
oziroma prošenj iz istega časa kakor tudi nekaterih drugih partijskih in
časopisnih poročil predstavil ekonomske strategije ruralnih gospodinj-
stev iz okolice Ljubljane v prvem povojnem obdobju. Za primerjavo sem
uporabil rezultate popisa prebivalstva iz let 1948 in 1953, upošteval pa
sem tudi Rezultate ankete o življenju kmetov od 1. 6. 1952–31. 5. 1953, pose-
bej pa tudi podatke in njihove interpretacije iz raziskave Zdenka Čepiča
o agrarnih interesentih na ravni celotne LRS. Sledi sinteza najpomemb-
nejših ugotovitev.
Primerjava med podatki o razlaščenih nekmetih iz leta 1946 in po-
datki o agrarnih interesentih iz leta 1947 v najsplošnejšem kaže na to, da
v nobenem primeru ni mogoče govoriti o ekonomsko oziroma poklicno-
-statusno homogeni skupini.
Skupino nekmetov je mogoče razdeliti po eni strani na podskupine
trgovcev – mesarjev – gostilničarjev, uradnikov in obrtnikov, na drugi
strani pa na osamljene oziroma redke primere, kot so bili npr. dijaka, to-
varnar, pismonoša, advokat in žena sodnika. (Pri znatnem številu prime-
rov, skoraj eni četrtini, pa poklic ni znan.) Po posesti zemlje in gozdov je
bila skupina obrtnikov šibkejša od ostalih dveh skupin, hkrati so znotraj
slednjih obstajale vidne premoženjske razlike.
Ker v primeru agrarnih interesentov iz sedmih krajev iz okolice
Ljubljane nisem pridobil podatkov o njihovem posestnem stanju pred in
po reformi, sem lahko o razlikah med to populacijo sklepal samo na pod-
lagi poklicev/statusov članov in članic gospodinjstev. Razlike med posa-
meznimi kraji so bile tukaj zelo velike. V primeru Verda je imela več kot
polovica družinskih glavarjev poklic izven domačega gospodarstva, bli-
129
