Page 18 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
kmet, pol proletarec
Anketiranje posameznih kmečkih gospodinjstev v osemdesetih letih
je pokazalo, da je skoraj polovica (47,1 %) gospodinjstev pridobivala doho-
dek iz dveh virov, iz kmetijske dejavnosti in redne zaposlitve članov iz-
ven kmetijstva. Le 20 % kmečkih gospodinjstev je imelo dohodek samo
iz kmetijskih dejavnosti. 12,5 % je imelo tri vire dohodkov: iz kmetijstva,
redne zaposlitve in kmetijstvu sorodnih dejavnosti. 6,6 % je kombiniralo
dohodke iz kmetijstva in iz kmetijstvu sorodnih dejavnosti. 13,8 % kme-
tij pa je imelo poleg kmetijstva še kombinacije zelo raznorodnih dejavno-
sti, ki jih je težko zaobjeti s posameznimi kategorijami (Barbič 1990, 131).
V historični perspektivi ti rezultati niso presenečenje in se ujemajo
z rezultati Filipa Uratnika, ki je tudi ugotavljal vire dohodka v času pred
drugo svetovno vojno. Njegova ugotovitev je bila nedvoumna. Najemno
delo je bilo vitalnega pomena za velik del podeželskega prebivalstva.
Na kmetijah, ki niso presegale 5 ha, je bilo v letu 1938 le 40 % delovnega
časa namenjenega delu v kmetijskih dejavnostih, na manjših celo manj.
Dodatno zaposlitev in s tem dopolnilne dohodke so morali iskati izven
kmetijskih dejavnosti (Uratnik in Maister 1938, 5–12, 62–76). Predvojni in
povojni družbeno-ekonomski kontekst je povezovala enaka značilnost, le
sektor zaposlitve je bil drug. Pred drugo svetovno vojno je bila večina za-
poslitev v okviru kmetijskega sektorja (hlapci, dekle, dninarji), le v bliži-
ni industrijskih središč tudi v mestih (Lazarević 2014), po drugi svetovni
vojni, ko je bilo zaposlovanje v zasebnem sektorju prepovedano, pa v in-
dustrijskih in storitvenih dejavnostih. Tako kot v zahodnih državah v is-
tem času gre za zavestno dohodkovno strategijo kmečkega prebivalstva
(Gasson 1986; Robson, Gasson in Hill 1987).
Ker je bila večina zaposlitev pred drugo svetovno vojno izven kmeč-
kega gospodinjstva še vedno v kmetijstvu, na drugih večjih kmetijah, po-
jav ni bil tako družbeno prisoten. Po drugi svetovni vojni je bilo drugače.
Večina zaposlitev je bila izven kmetijskih dejavnosti. Zaposlitev članov
kmečkih gospodinjstev izven kmetijskih dejavnosti je pritegnila pozor-
nost oblasti in raziskovalcev. Spreminjala se je struktura kmečkih go-
spodinjstev in tudi podeželja (Klemenčič 1968; Klemenčič 1974; Munton,
Whatmore in Marsden 1989). Ko se je v socializmu pojavil kmet, ki je
hkrati delal v tovarni, se je pojavila tudi dilema, kako poimenovati to sku-
pino podeželskega prebivalstva. Za opis pojava so uporabljali izraze, kot
so polkmet, kmet – delavec ali delavec – kmet. Tako polkmet kot kmet
– delavec izhajata iz marksistične logike o prehodni naravi takih poja-
vov, ki vodijo v neizbežno proletarizacijo kmetov. Z večjim pragmatiz-
18
Anketiranje posameznih kmečkih gospodinjstev v osemdesetih letih
je pokazalo, da je skoraj polovica (47,1 %) gospodinjstev pridobivala doho-
dek iz dveh virov, iz kmetijske dejavnosti in redne zaposlitve članov iz-
ven kmetijstva. Le 20 % kmečkih gospodinjstev je imelo dohodek samo
iz kmetijskih dejavnosti. 12,5 % je imelo tri vire dohodkov: iz kmetijstva,
redne zaposlitve in kmetijstvu sorodnih dejavnosti. 6,6 % je kombiniralo
dohodke iz kmetijstva in iz kmetijstvu sorodnih dejavnosti. 13,8 % kme-
tij pa je imelo poleg kmetijstva še kombinacije zelo raznorodnih dejavno-
sti, ki jih je težko zaobjeti s posameznimi kategorijami (Barbič 1990, 131).
V historični perspektivi ti rezultati niso presenečenje in se ujemajo
z rezultati Filipa Uratnika, ki je tudi ugotavljal vire dohodka v času pred
drugo svetovno vojno. Njegova ugotovitev je bila nedvoumna. Najemno
delo je bilo vitalnega pomena za velik del podeželskega prebivalstva.
Na kmetijah, ki niso presegale 5 ha, je bilo v letu 1938 le 40 % delovnega
časa namenjenega delu v kmetijskih dejavnostih, na manjših celo manj.
Dodatno zaposlitev in s tem dopolnilne dohodke so morali iskati izven
kmetijskih dejavnosti (Uratnik in Maister 1938, 5–12, 62–76). Predvojni in
povojni družbeno-ekonomski kontekst je povezovala enaka značilnost, le
sektor zaposlitve je bil drug. Pred drugo svetovno vojno je bila večina za-
poslitev v okviru kmetijskega sektorja (hlapci, dekle, dninarji), le v bliži-
ni industrijskih središč tudi v mestih (Lazarević 2014), po drugi svetovni
vojni, ko je bilo zaposlovanje v zasebnem sektorju prepovedano, pa v in-
dustrijskih in storitvenih dejavnostih. Tako kot v zahodnih državah v is-
tem času gre za zavestno dohodkovno strategijo kmečkega prebivalstva
(Gasson 1986; Robson, Gasson in Hill 1987).
Ker je bila večina zaposlitev pred drugo svetovno vojno izven kmeč-
kega gospodinjstva še vedno v kmetijstvu, na drugih večjih kmetijah, po-
jav ni bil tako družbeno prisoten. Po drugi svetovni vojni je bilo drugače.
Večina zaposlitev je bila izven kmetijskih dejavnosti. Zaposlitev članov
kmečkih gospodinjstev izven kmetijskih dejavnosti je pritegnila pozor-
nost oblasti in raziskovalcev. Spreminjala se je struktura kmečkih go-
spodinjstev in tudi podeželja (Klemenčič 1968; Klemenčič 1974; Munton,
Whatmore in Marsden 1989). Ko se je v socializmu pojavil kmet, ki je
hkrati delal v tovarni, se je pojavila tudi dilema, kako poimenovati to sku-
pino podeželskega prebivalstva. Za opis pojava so uporabljali izraze, kot
so polkmet, kmet – delavec ali delavec – kmet. Tako polkmet kot kmet
– delavec izhajata iz marksistične logike o prehodni naravi takih poja-
vov, ki vodijo v neizbežno proletarizacijo kmetov. Z večjim pragmatiz-
18
