Page 133 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
cijski kapital družbe prišel v roke Italijanov. Toda tako uprava družbe ka-
kor delničarji so vztrajali pri tem, naj se Italija drži dogovora. Čeprav je
medtem prišel na oblast fašizem, ki se za dogovore prejšnjih vlad ni veli-
ko menil, se je »Oceania« leta 1923 preselila v Jugoslavijo. Dne 20. novem-
bra istega leta je bila registrirana. Sedež so ji določili v Beogradu, trgovsko
vodstvo pa se je preselilo na Sušak.
Naj omenimo še, da je »Oceania« pristopila kot soustanovitelji-
ca k že osnovani »Jadranski plovidbi«, ki se je razvila iz bivše »Ungaro-
croate«. Novi družbi je izročila vse manjše ladje. Tako je »Oceanii« ostalo
le osem parnikov s skupno nekaj več kot 21.000 bruto registrskimi tona-
mi. Mimogrede bodi povedano, da je k »Jadranski plovidbi« pristopil tudi
dr. Aleksander Gorup z vsem kapitalom, ki ga je imel pri »Ungaro-croati«.
Žal so pogosto menjajoče se jugoslovanske vlade posvečale premalo
pozornosti Jadranskemu morju. Tako niso imele pravega odnosa do
razvoja trgovske mornarice. Kontinentalna jugoslovanska buržoazija pa
je takemu odnosu vladnih krogov pomagala s tem, da je zavračala zahteve
primorskih mest in ladjarskih družb, naj se preusmeri jugoslovansko
gospodarstvo na morje. Ozkosrčno je dokazovala, da bi taka preusmeritev
koristila v glavnem le lokalnim potrebam Primorja. Prav »Oceania« se je
takemu dokazovanju odločno uprla in slovenski delničarji so bili na čelu
akcije za poživitev pomorstva in pomorske trgovine. V hudi konkurenci
tridesetih let je bilo treba obdržati vsaj tista na pol tradicionalna tržišča,
ki so prehajala v avtarkično gospodarstvo, to je Italijo, Nemčijo in
Avstrijo, na katere je bila jugoslovanska trgovina že dolgo vezana, treba
pa je bilo pridobiti za jugoslovanski izvoz nova tržišča tako na Vzhodu
kakor na Zahodu. Vodstvo »Oceanie« si je prizadevalo čimprej prodreti
na tržišča v Afriki in v severni Evropi. Da bi pa bilo to mogoče, je bilo
treba približati morju najbolj razviti del države, to je Slovenijo. Zato so
nekateri delničarji »Oceanie«, kakor na primer Eran Sevnig, Lojze Ilija in
še posebej inž. Milan Šuklje, dr. Milan Sovdat in dr. Sovre začeli živahno
gibanje za zgraditev moderne ceste iz Ljubljane na Sušak, ki naj bi tekla
mimo Velikih Blok in Travnika v Novi Kot in od tod mimo Gerovega v
Jelenje, od koder bi po cesti Delnice–Sušak dosegla pristanišče. Da se je
tej akciji pridružil tudi dr. Aleksander Gorup, ni treba posebej poudari-
ti. Dalje je »Oceania« po svojih slovenskih delničarjih predlagala uredi-
tev prometa na Sušaku, razširitev pristanišča, izboljšanje prometnih zvez
s srednjo Evropo in vrsto drugih ukrepov, ki naj bi uredili in normali-
zirali promet. Razumljivo je; da so slovenski delničarji s temi predlogi
133
cijski kapital družbe prišel v roke Italijanov. Toda tako uprava družbe ka-
kor delničarji so vztrajali pri tem, naj se Italija drži dogovora. Čeprav je
medtem prišel na oblast fašizem, ki se za dogovore prejšnjih vlad ni veli-
ko menil, se je »Oceania« leta 1923 preselila v Jugoslavijo. Dne 20. novem-
bra istega leta je bila registrirana. Sedež so ji določili v Beogradu, trgovsko
vodstvo pa se je preselilo na Sušak.
Naj omenimo še, da je »Oceania« pristopila kot soustanovitelji-
ca k že osnovani »Jadranski plovidbi«, ki se je razvila iz bivše »Ungaro-
croate«. Novi družbi je izročila vse manjše ladje. Tako je »Oceanii« ostalo
le osem parnikov s skupno nekaj več kot 21.000 bruto registrskimi tona-
mi. Mimogrede bodi povedano, da je k »Jadranski plovidbi« pristopil tudi
dr. Aleksander Gorup z vsem kapitalom, ki ga je imel pri »Ungaro-croati«.
Žal so pogosto menjajoče se jugoslovanske vlade posvečale premalo
pozornosti Jadranskemu morju. Tako niso imele pravega odnosa do
razvoja trgovske mornarice. Kontinentalna jugoslovanska buržoazija pa
je takemu odnosu vladnih krogov pomagala s tem, da je zavračala zahteve
primorskih mest in ladjarskih družb, naj se preusmeri jugoslovansko
gospodarstvo na morje. Ozkosrčno je dokazovala, da bi taka preusmeritev
koristila v glavnem le lokalnim potrebam Primorja. Prav »Oceania« se je
takemu dokazovanju odločno uprla in slovenski delničarji so bili na čelu
akcije za poživitev pomorstva in pomorske trgovine. V hudi konkurenci
tridesetih let je bilo treba obdržati vsaj tista na pol tradicionalna tržišča,
ki so prehajala v avtarkično gospodarstvo, to je Italijo, Nemčijo in
Avstrijo, na katere je bila jugoslovanska trgovina že dolgo vezana, treba
pa je bilo pridobiti za jugoslovanski izvoz nova tržišča tako na Vzhodu
kakor na Zahodu. Vodstvo »Oceanie« si je prizadevalo čimprej prodreti
na tržišča v Afriki in v severni Evropi. Da bi pa bilo to mogoče, je bilo
treba približati morju najbolj razviti del države, to je Slovenijo. Zato so
nekateri delničarji »Oceanie«, kakor na primer Eran Sevnig, Lojze Ilija in
še posebej inž. Milan Šuklje, dr. Milan Sovdat in dr. Sovre začeli živahno
gibanje za zgraditev moderne ceste iz Ljubljane na Sušak, ki naj bi tekla
mimo Velikih Blok in Travnika v Novi Kot in od tod mimo Gerovega v
Jelenje, od koder bi po cesti Delnice–Sušak dosegla pristanišče. Da se je
tej akciji pridružil tudi dr. Aleksander Gorup, ni treba posebej poudari-
ti. Dalje je »Oceania« po svojih slovenskih delničarjih predlagala uredi-
tev prometa na Sušaku, razširitev pristanišča, izboljšanje prometnih zvez
s srednjo Evropo in vrsto drugih ukrepov, ki naj bi uredili in normali-
zirali promet. Razumljivo je; da so slovenski delničarji s temi predlogi
133
