Page 129 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 129
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
ostala ta na pol slovenska ladjarska družba le ena od mnogih manj po-
membnih družb v avstrijskih pristaniščih.
Več kot v »Tržaški svobodni plovbi« je bilo slovenskega kapita-
la v drugih družbah, med njimi je treba omeniti predvsem Kozuličevo
»Austroamericano« in pa »Ungaro-croato« ter »Oriente«, kjer so delovali
vsi štirje Gorupi, najvažnejši slovenski ladjarji tiste dobe. Znano je, da je bil
Kornelij Gorup med petimi najmočnejšimi delničark »Austroamericane«.
Velik je bil tudi kapital, ki so ga Josip, Milan in Aleksander Gorup vloži-
li v »Ungaro-croato« in »Oriente«. Žal se ves ta kapital ni nikoli združil.
Zanimivo je še pogledati, kakšna je bila nacionalna zavest naših lad-
jarjev v tej dobi. Kakor pri vseh drugih vprašanjih, ki smo jih načeli, nas
rezultati sicer zadovoljujejo, vendar ne popolnoma. Primorska mesta,
Trst v svojem kozmopolitizmu še posebej, so bila vse 19. stoletje nekak
požiralnik naših ljudi, ki so se tu in tam izgubili v italijanstvu, sprejeli so
jezik in običaje italijanske večine, ki je marsikdaj razpolagala ne samo z
zaposlitvami, temveč je tudi nudila osnovne pogoje za življenje. Tako se
je zgodilo, da so Slovenci dali italijanski iredenti narodne junake, kakor
npr. Oberdanka, pisatelje, kakor npr. Zlatopera, in druge. To se sicer ni
dogajalo samo s Slovenci, ker so bili v podobnem položaju tudi Hrvati in
celo Nemci. Vendar je značilno, da je največ naših ljudi utonilo v tujem na-
rodnostnem morju. Če sedaj pregledamo obravnavane naše ladjarje, lah-
ko po virih ugotovimo, da niso bili neka splošnoveljavna izjema. Če je bil
npr. Karlo Godnič v petdesetih letih še trden Slovenec, je bil njegov sin
Evgen že skoraj poitalijančen. V Zadru je namreč postal član italijanske
avtonomistične stranke, čeprav je bil po rodu s Komenskega Krasa, kjer
so bili ljudje nacionalno zavedno vzgojeni. Prav tako se je v italijanstvu iz-
gubil Franc Velušič iz Sežane. V Lovranu, kamor se je preselil, je bil znan
kot Italijan. Ni čudno, če sta šla enako pot tudi brata Vincenc in Nikolaj
Furlan, naseljena eden v Benetkah, drugi v Chioggi. Poitalijančila se je
tudi Emilija Sancin, kar ni čudno, če vemo, da se je poročila s priseljenim
Italijanom. Enako se je zgodilo z Antonom Funkom in Evgenom Brajdo iz
Vidma.
Večina slovenskih ladjarjev pa je obdržala trden slovenski značaj.
Tako izpovedujeta svoje slovenstvo Franc Jelovšek in Matej Gasser. Kljub
poitalijančenemu priimku (Massera) sta bila zavedna Slovenca tudi Anton
in Peter Mašera. Zanimivo je poudariti, da je ta družina še danes sloven-
ska, čeprav živi v Trstu že nad 200 let. Prav tako se čutijo Slovence Krištof
Kosovel, Anton Porenta, Andrej Toman, Andrej Koprivec in Ignac Eržen,
129
ostala ta na pol slovenska ladjarska družba le ena od mnogih manj po-
membnih družb v avstrijskih pristaniščih.
Več kot v »Tržaški svobodni plovbi« je bilo slovenskega kapita-
la v drugih družbah, med njimi je treba omeniti predvsem Kozuličevo
»Austroamericano« in pa »Ungaro-croato« ter »Oriente«, kjer so delovali
vsi štirje Gorupi, najvažnejši slovenski ladjarji tiste dobe. Znano je, da je bil
Kornelij Gorup med petimi najmočnejšimi delničark »Austroamericane«.
Velik je bil tudi kapital, ki so ga Josip, Milan in Aleksander Gorup vloži-
li v »Ungaro-croato« in »Oriente«. Žal se ves ta kapital ni nikoli združil.
Zanimivo je še pogledati, kakšna je bila nacionalna zavest naših lad-
jarjev v tej dobi. Kakor pri vseh drugih vprašanjih, ki smo jih načeli, nas
rezultati sicer zadovoljujejo, vendar ne popolnoma. Primorska mesta,
Trst v svojem kozmopolitizmu še posebej, so bila vse 19. stoletje nekak
požiralnik naših ljudi, ki so se tu in tam izgubili v italijanstvu, sprejeli so
jezik in običaje italijanske večine, ki je marsikdaj razpolagala ne samo z
zaposlitvami, temveč je tudi nudila osnovne pogoje za življenje. Tako se
je zgodilo, da so Slovenci dali italijanski iredenti narodne junake, kakor
npr. Oberdanka, pisatelje, kakor npr. Zlatopera, in druge. To se sicer ni
dogajalo samo s Slovenci, ker so bili v podobnem položaju tudi Hrvati in
celo Nemci. Vendar je značilno, da je največ naših ljudi utonilo v tujem na-
rodnostnem morju. Če sedaj pregledamo obravnavane naše ladjarje, lah-
ko po virih ugotovimo, da niso bili neka splošnoveljavna izjema. Če je bil
npr. Karlo Godnič v petdesetih letih še trden Slovenec, je bil njegov sin
Evgen že skoraj poitalijančen. V Zadru je namreč postal član italijanske
avtonomistične stranke, čeprav je bil po rodu s Komenskega Krasa, kjer
so bili ljudje nacionalno zavedno vzgojeni. Prav tako se je v italijanstvu iz-
gubil Franc Velušič iz Sežane. V Lovranu, kamor se je preselil, je bil znan
kot Italijan. Ni čudno, če sta šla enako pot tudi brata Vincenc in Nikolaj
Furlan, naseljena eden v Benetkah, drugi v Chioggi. Poitalijančila se je
tudi Emilija Sancin, kar ni čudno, če vemo, da se je poročila s priseljenim
Italijanom. Enako se je zgodilo z Antonom Funkom in Evgenom Brajdo iz
Vidma.
Večina slovenskih ladjarjev pa je obdržala trden slovenski značaj.
Tako izpovedujeta svoje slovenstvo Franc Jelovšek in Matej Gasser. Kljub
poitalijančenemu priimku (Massera) sta bila zavedna Slovenca tudi Anton
in Peter Mašera. Zanimivo je poudariti, da je ta družina še danes sloven-
ska, čeprav živi v Trstu že nad 200 let. Prav tako se čutijo Slovence Krištof
Kosovel, Anton Porenta, Andrej Toman, Andrej Koprivec in Ignac Eržen,
129
