Page 132 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 132
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
krogom primerno finančno pomoč tudi za ladjarstvo. Tako se je število
ladij v slovenskih rokah kmalu povečalo. Toda upanje skupine okrog dr.
Stareta, da se bo slovenska plovba razmahnila, je prva svetovna vojna
skorajda popolnoma uničila.
Dr. Egon Stare pa ni izgubil poguma. V Trstu je stopil v zvezo s
Hektorjem Poličem, ki je prevzel vodstvo »Svobodne tržaške plovbe«, in
ga kmalu pridobil za svoje načrte. Z njegovo pomočjo mu je uspelo, da je
slovenska skupina ostala v glavnem neokrnjena. V nekaj letih je skupina
spravila v »Tržaški tehnični zavod« deset novih ladij, ki so bile zaradi voj-
nih razmer sicer neizkoriščene, vendar pripravljene za začetek nove ra-
zvojne dobe. Staretu in Poliču je uspelo prepričati slovenske delničarje, da
bo po vojni nastala v pomorski trgovini precejšnja konjunktura, ker so v
vojni podmornice uničile ogromno plovnega parka. Zato sta skušala v še
neosnovano družbo pritegniti čimveč ljudi in ladij posameznih ladjarjev.
Iz tega vidimo, da sta si Stare in Polič zamislila prvo jugoslovansko po-
morsko družbo, v kateri naj bi prevladoval slovenski kapital.
Po enoletnem delu Poliča in še posebej Stareta med slovenskimi del-
ničarji je uspelo sklicati ustanovni občni zbor, ki se je sestal na Dunaju 3.
aprila 1917 v prostorih Živostenjske banke. Iz dosegljivega gradiva mi ni
uspelo dobiti podatkov niti o številu niti o imenih slovenskih delničar-
jev, vse pa kaže, da jih je bilo precej in da so pristopili slovenski delničar-
ji »Svobodne tržaške plovbe« in morda tudi slovenski delničarji drugih
družb. Po Staretovih spisih smemo sklepati, da je bil pretežni del kapita-
la slovenski in da je bila večina ustanoviteljev slovenske narodnosti. Egon
Stare je bil izvoljen v predsedstvo in upravo družbe kot zastopnik sloven-
ske skupine.
Plovni park družbe je obstajal iz že omenjenih desetih večjih in pe-
tih manjših trgovskih ladij. Toda konec vojne je mlado družbo postavil
v zelo nevaren položaj. Prvič družbi Italija ni dovolila, da bi samostojno
opravljala trgovske posle, ker je bila večina ladij zasežena za potrebe ita-
lijanske vlade. Drugič pa se je v novih razmerah pojavilo vprašanje njene-
ga obstoja sploh. Staretu in Poliču je po dolgih debatah s predstavniki ju-
goslovanske vlade uspelo, da je Jugoslavija postavila vprašanje »Oceanie«
(tako je bilo ime na Dunaju ustanovljeni družbi) na raven mednarodnih
pogovorov. Polič je hotel za Jugoslavijo rešiti tudi »Svobodno tržaško
plovbo«, vendar je jugoslovanska vlada to odklonila. Tako so dogovori
Trumbič–Bartollini leta 1920 rešili za Jugoslavijo samo ladje »Oceanie«.
Kljub dogovorom in sklenjeni pogodbi pa ni manjkalo poskusov, da bi ak-
132
krogom primerno finančno pomoč tudi za ladjarstvo. Tako se je število
ladij v slovenskih rokah kmalu povečalo. Toda upanje skupine okrog dr.
Stareta, da se bo slovenska plovba razmahnila, je prva svetovna vojna
skorajda popolnoma uničila.
Dr. Egon Stare pa ni izgubil poguma. V Trstu je stopil v zvezo s
Hektorjem Poličem, ki je prevzel vodstvo »Svobodne tržaške plovbe«, in
ga kmalu pridobil za svoje načrte. Z njegovo pomočjo mu je uspelo, da je
slovenska skupina ostala v glavnem neokrnjena. V nekaj letih je skupina
spravila v »Tržaški tehnični zavod« deset novih ladij, ki so bile zaradi voj-
nih razmer sicer neizkoriščene, vendar pripravljene za začetek nove ra-
zvojne dobe. Staretu in Poliču je uspelo prepričati slovenske delničarje, da
bo po vojni nastala v pomorski trgovini precejšnja konjunktura, ker so v
vojni podmornice uničile ogromno plovnega parka. Zato sta skušala v še
neosnovano družbo pritegniti čimveč ljudi in ladij posameznih ladjarjev.
Iz tega vidimo, da sta si Stare in Polič zamislila prvo jugoslovansko po-
morsko družbo, v kateri naj bi prevladoval slovenski kapital.
Po enoletnem delu Poliča in še posebej Stareta med slovenskimi del-
ničarji je uspelo sklicati ustanovni občni zbor, ki se je sestal na Dunaju 3.
aprila 1917 v prostorih Živostenjske banke. Iz dosegljivega gradiva mi ni
uspelo dobiti podatkov niti o številu niti o imenih slovenskih delničar-
jev, vse pa kaže, da jih je bilo precej in da so pristopili slovenski delničar-
ji »Svobodne tržaške plovbe« in morda tudi slovenski delničarji drugih
družb. Po Staretovih spisih smemo sklepati, da je bil pretežni del kapita-
la slovenski in da je bila večina ustanoviteljev slovenske narodnosti. Egon
Stare je bil izvoljen v predsedstvo in upravo družbe kot zastopnik sloven-
ske skupine.
Plovni park družbe je obstajal iz že omenjenih desetih večjih in pe-
tih manjših trgovskih ladij. Toda konec vojne je mlado družbo postavil
v zelo nevaren položaj. Prvič družbi Italija ni dovolila, da bi samostojno
opravljala trgovske posle, ker je bila večina ladij zasežena za potrebe ita-
lijanske vlade. Drugič pa se je v novih razmerah pojavilo vprašanje njene-
ga obstoja sploh. Staretu in Poliču je po dolgih debatah s predstavniki ju-
goslovanske vlade uspelo, da je Jugoslavija postavila vprašanje »Oceanie«
(tako je bilo ime na Dunaju ustanovljeni družbi) na raven mednarodnih
pogovorov. Polič je hotel za Jugoslavijo rešiti tudi »Svobodno tržaško
plovbo«, vendar je jugoslovanska vlada to odklonila. Tako so dogovori
Trumbič–Bartollini leta 1920 rešili za Jugoslavijo samo ladje »Oceanie«.
Kljub dogovorom in sklenjeni pogodbi pa ni manjkalo poskusov, da bi ak-
132
