Page 134 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 134
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
hoteli doseči predvsem dve stvari: približati Slovenijo morju in povečati
tranzitni promet čez naše ozemlje. Na ta način bi Sušak lahko tekmoval z
Reko in Trstom in postal vsaj deloma – slovensko pristanišče.
Toda vsi ti predlogi so naleteli na gluha ušesa. »Oceania« je bila ne-
kaj časa v zastoju, preden je našla nove poti za razvoj. Vendar kmalu po
letu 1935 opazimo njen ponovni vzpon. Njena flota se je modernizirala.
Uredila si je štiri stalne pomorske linije (1. Jadran–Marseille–Španija–
Severna Afrika–Kanarski otoki in povratek; 2. Jadran–Malta–Španija–
Maroco in povratek; 3. Jadran–Severna Afrika–Valencia–Marseille in
povratek; 4. Jadran–Anglija–Belgija–Nizozemska–Baltsko morje in po-
vratek), ki so ji pomagale od rednih prevozov in trgovskih poslov. Tako
je »Oceania« pred drugo svetovno vojno lahko povečala svoj plovni park
najprej na deset, nato pa na dvajset ladij z nosilnostjo od 3.100 do 7.780
ton (povprečna nosilnost 4.400 ton). Leta 1940 je imela »Oceania« nas-
lednje ladje: »Bor«, »Dunav«, »Dinara«, »Kostrena«, »Plavnik«, »Sava«,
»Sud«, »Sušak«, »Timok«, »Una«, »Vid« in »Vis«. Večinoma so ladje dočaka-
le drugo svetovno vojno zunaj domovine in so se med vojno pridružile an-
gleškim transportnim konvojem.
Ob tem je treba naglasiti, da so slovenski delničarji »Oceanie« pred-
videli vojno dovolj zgodaj. V letih 1936–1937 so že razmišljali o usodi mor-
narice med vojno. Predvideli so konvojsko plovbo med Ameriko in Anglijo
v veliko večjem obsegu, kot se je to dogajalo med prvo svetovno vojno. O
tem so pisali strokovne in propagandne članke po časopisih in revijah.
Najaktivnejši na tem področju je bil dr. Egon Stare, prvi jugoslovanski
ideolog konvojske vojne in pristaš teorije, da se mornarica ne sme preda-
ti sovražniku.
Še nekaj besed o slovenskem kapitalu v »Oceanii«. Popolnoma jasno
je, da je italijanska okupacija Trsta in Reke deloma zavrla pomorsko
miselnost pri Slovencih. Zato ni čudno, če je slovenski kapital pri »Oceanii«
deloma upadel ali se vsaj ni večal. Upadlo je tudi število slovenskih
delničarjev. Toda nekaj tega kapitala je v družbi ostalo do vojne. To pa je
– glede na naše tedanje pomorske zmogljivosti – pozitivno: uspelo nam je
obdržati se na morju. Toda to ni vse. Slovenskim delničarjem »Oceanie«
je kljub težkim pogojem za delo in kljub slabim zvezam z morjem uspelo
vsaj deloma ohraniti tisto pomorsko miselnost, ki se je pri našem narodu
razvijala v zadnjih 200 letih pred prvo svetovno vojno, posebno pa od
srede 19. stoletja. Kljub odrezanosti Slovenije od morja so se mladeniči
odločali za pomorske šole na obali Hrvaškega primorja, Dalmacije in Boke
134
hoteli doseči predvsem dve stvari: približati Slovenijo morju in povečati
tranzitni promet čez naše ozemlje. Na ta način bi Sušak lahko tekmoval z
Reko in Trstom in postal vsaj deloma – slovensko pristanišče.
Toda vsi ti predlogi so naleteli na gluha ušesa. »Oceania« je bila ne-
kaj časa v zastoju, preden je našla nove poti za razvoj. Vendar kmalu po
letu 1935 opazimo njen ponovni vzpon. Njena flota se je modernizirala.
Uredila si je štiri stalne pomorske linije (1. Jadran–Marseille–Španija–
Severna Afrika–Kanarski otoki in povratek; 2. Jadran–Malta–Španija–
Maroco in povratek; 3. Jadran–Severna Afrika–Valencia–Marseille in
povratek; 4. Jadran–Anglija–Belgija–Nizozemska–Baltsko morje in po-
vratek), ki so ji pomagale od rednih prevozov in trgovskih poslov. Tako
je »Oceania« pred drugo svetovno vojno lahko povečala svoj plovni park
najprej na deset, nato pa na dvajset ladij z nosilnostjo od 3.100 do 7.780
ton (povprečna nosilnost 4.400 ton). Leta 1940 je imela »Oceania« nas-
lednje ladje: »Bor«, »Dunav«, »Dinara«, »Kostrena«, »Plavnik«, »Sava«,
»Sud«, »Sušak«, »Timok«, »Una«, »Vid« in »Vis«. Večinoma so ladje dočaka-
le drugo svetovno vojno zunaj domovine in so se med vojno pridružile an-
gleškim transportnim konvojem.
Ob tem je treba naglasiti, da so slovenski delničarji »Oceanie« pred-
videli vojno dovolj zgodaj. V letih 1936–1937 so že razmišljali o usodi mor-
narice med vojno. Predvideli so konvojsko plovbo med Ameriko in Anglijo
v veliko večjem obsegu, kot se je to dogajalo med prvo svetovno vojno. O
tem so pisali strokovne in propagandne članke po časopisih in revijah.
Najaktivnejši na tem področju je bil dr. Egon Stare, prvi jugoslovanski
ideolog konvojske vojne in pristaš teorije, da se mornarica ne sme preda-
ti sovražniku.
Še nekaj besed o slovenskem kapitalu v »Oceanii«. Popolnoma jasno
je, da je italijanska okupacija Trsta in Reke deloma zavrla pomorsko
miselnost pri Slovencih. Zato ni čudno, če je slovenski kapital pri »Oceanii«
deloma upadel ali se vsaj ni večal. Upadlo je tudi število slovenskih
delničarjev. Toda nekaj tega kapitala je v družbi ostalo do vojne. To pa je
– glede na naše tedanje pomorske zmogljivosti – pozitivno: uspelo nam je
obdržati se na morju. Toda to ni vse. Slovenskim delničarjem »Oceanie«
je kljub težkim pogojem za delo in kljub slabim zvezam z morjem uspelo
vsaj deloma ohraniti tisto pomorsko miselnost, ki se je pri našem narodu
razvijala v zadnjih 200 letih pred prvo svetovno vojno, posebno pa od
srede 19. stoletja. Kljub odrezanosti Slovenije od morja so se mladeniči
odločali za pomorske šole na obali Hrvaškega primorja, Dalmacije in Boke
134
