Page 130 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 130
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
da ne govorimo o Ivanu Kalistru, ki je svojo nacionalnost očitno izpove-
dal z dobrodelnimi in kulturnimi akcijami velikega pomena; med dru-
gim je bil tudi med ustanovitelji tržaške slovenske čitalnice. Podobno ka-
kor s Kalistrom je v času njihovega vzpona s Karlom Jeleršičem, Jožefom
Mauserjem in Henrikom Jazbecem, ki so s svojimi prispevki marsikdaj
pomagali, da se je ohranilo slovensko nacionalno življenje v Trstu. Prav
tako so v narodne sklade v Trstu prispevali Miklavčiči, Silvester Bradaškja,
Kornelij Gorup in celo lastnica »Ausse C.« Matilda Smrekar. Da je bil Jernej
Sardoč iz Kopra usmerjen popolnoma slovensko, je več kot verjetno, ker
je prišlo do njegovega izstopa iz Nove koprske mestne paroplovne družbe
prav v času šovinističnega izpada Nazarija Saura. Slovensko čitalnico v
Trstu sta podprla tudi oba Poliča; oče je bil njen predsednik, sin pa je –
kot zelo premožen ladjar – čitalnico podprl z denarjem. Jasno je, da je bilo
tudi med ladjarji v Trstu nekaj narodnih mlačnežev, toda že podatki, ki
smo jih navedli, dokazujejo, da so povečini ostali zvesti svojemu narodu,
čeprav jih slovenska buržoazija v notranjosti ni podpirala.
Nekoliko drugačno stanje je bilo na Reki. Med izrazito poitalijanče-
ne slovenske ladjarje štejemo samo že imenovanega Velušiča. Med izrazi-
to slovensko zavedne pa spada zlasti Jožef Gorup, ki je podpiral akadem-
sko podporno društvo »Radogoj« in druge slovenske kulturne ustanove v
Ljubljani, med drugimi predvsem dekliški licej. Skupaj z Avgustom Kernom
je gmotno podprl tržaško čitalnico in po sinu Korneliju je imel odloči-
len vpliv na mlajšo generacijo slovenskih ladjarjev v Trstu, predvsem na
Tomana, Kosovela in oba Miklavčiča, medtem ko je na starejšo generaci-
jo bolj vplival Ivan Kalister. Vsekakor je pozitiven Gorupov nastop pro-
ti slovenskemu klerikalnemu konservatizmu. Finančno je podprl drugi,
tretji in četrti zvezek Gregorčičevih pesmi – kljub Mahničevim napadom
na pesnika. To je le en značilen Gorupov nastop, ki ga kaže kot zavedne-
ga naprednjaka.
Toda tudi narodnostno slovenski ladjarji niso bili homogena skupi-
na. Njihovi nastopi so bili neorganizirani in neenotni. Na to je verjetno
vplivala tudi slovenska narodna politika, razbita na stranke z različnimi
hotenji in nazori. Vendar vsi našteti in drugi nastopi slovenskih ladjarjev
v narodno korist dokazujejo, da so bili glavni med njimi narodno zavedni.
Če se za trenutek povrnemo na Reko, lahko v tem mestu opazujemo
še drugačen pojav. Nekateri izmed naših ladjarjev so se deloma pod
pritiskom gospodarskih razmer, deloma pa tudi zato, ker na Reki ni
bilo izrazitega slovenskega narodnega življenja, pridružili narodni borbi
130
da ne govorimo o Ivanu Kalistru, ki je svojo nacionalnost očitno izpove-
dal z dobrodelnimi in kulturnimi akcijami velikega pomena; med dru-
gim je bil tudi med ustanovitelji tržaške slovenske čitalnice. Podobno ka-
kor s Kalistrom je v času njihovega vzpona s Karlom Jeleršičem, Jožefom
Mauserjem in Henrikom Jazbecem, ki so s svojimi prispevki marsikdaj
pomagali, da se je ohranilo slovensko nacionalno življenje v Trstu. Prav
tako so v narodne sklade v Trstu prispevali Miklavčiči, Silvester Bradaškja,
Kornelij Gorup in celo lastnica »Ausse C.« Matilda Smrekar. Da je bil Jernej
Sardoč iz Kopra usmerjen popolnoma slovensko, je več kot verjetno, ker
je prišlo do njegovega izstopa iz Nove koprske mestne paroplovne družbe
prav v času šovinističnega izpada Nazarija Saura. Slovensko čitalnico v
Trstu sta podprla tudi oba Poliča; oče je bil njen predsednik, sin pa je –
kot zelo premožen ladjar – čitalnico podprl z denarjem. Jasno je, da je bilo
tudi med ladjarji v Trstu nekaj narodnih mlačnežev, toda že podatki, ki
smo jih navedli, dokazujejo, da so povečini ostali zvesti svojemu narodu,
čeprav jih slovenska buržoazija v notranjosti ni podpirala.
Nekoliko drugačno stanje je bilo na Reki. Med izrazito poitalijanče-
ne slovenske ladjarje štejemo samo že imenovanega Velušiča. Med izrazi-
to slovensko zavedne pa spada zlasti Jožef Gorup, ki je podpiral akadem-
sko podporno društvo »Radogoj« in druge slovenske kulturne ustanove v
Ljubljani, med drugimi predvsem dekliški licej. Skupaj z Avgustom Kernom
je gmotno podprl tržaško čitalnico in po sinu Korneliju je imel odloči-
len vpliv na mlajšo generacijo slovenskih ladjarjev v Trstu, predvsem na
Tomana, Kosovela in oba Miklavčiča, medtem ko je na starejšo generaci-
jo bolj vplival Ivan Kalister. Vsekakor je pozitiven Gorupov nastop pro-
ti slovenskemu klerikalnemu konservatizmu. Finančno je podprl drugi,
tretji in četrti zvezek Gregorčičevih pesmi – kljub Mahničevim napadom
na pesnika. To je le en značilen Gorupov nastop, ki ga kaže kot zavedne-
ga naprednjaka.
Toda tudi narodnostno slovenski ladjarji niso bili homogena skupi-
na. Njihovi nastopi so bili neorganizirani in neenotni. Na to je verjetno
vplivala tudi slovenska narodna politika, razbita na stranke z različnimi
hotenji in nazori. Vendar vsi našteti in drugi nastopi slovenskih ladjarjev
v narodno korist dokazujejo, da so bili glavni med njimi narodno zavedni.
Če se za trenutek povrnemo na Reko, lahko v tem mestu opazujemo
še drugačen pojav. Nekateri izmed naših ladjarjev so se deloma pod
pritiskom gospodarskih razmer, deloma pa tudi zato, ker na Reki ni
bilo izrazitega slovenskega narodnega življenja, pridružili narodni borbi
130
