Page 131 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 131
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
tamkajšnjih Hrvatov in postali dobri hrvaški rodoljubi. To velja zlasti
za vse v naših seznamih omenjene Valušnike, Pongraca in pa Koroščevo
družino, ki je dala Reki celo enega izmed županov. Dejstvo, da se naši
reški ladjarji – razen omenjene izjeme – niso poitalijančili in da niso padli
pod vpliv nekoliko manj nevarne, vendar kar močne madžarske stranke,
je vsekakor pozitivno. Pozitivno je glede na dobo in razmere tudi njihovo
sodelovanje v boju Hrvatov za narodne pravice.
Kljub nehomogenosti in raztresenosti na več pomorskih centrov so
naši ladjarji pravzaprav veliko dosegli. Kakor je videti iz letopisov, lad-
jarstvo za Slovence vsaj v zadnjih letih Avstrije ni bilo izjemen pojav.
Slovenski kapital najdemo v ladjarstvu severnega Jadrana v vsej obrav-
navani dobi. Naše ladjarstvo je sicer doživljalo dobe vzpona, zastoja in
upadanja. Kljub konservativnosti buržoazije v zaledju in političnim raz-
meram v primorskih mestih pred prvo svetovno vojno je slovensko ladjar-
stvo doseglo največji uspeh; obdržalo se je.
Negativne razmere v slovenskem ladjarstvu v začetku 20. stoletja
so imele nekatere pozitivne posledice. Naprednejši del mlajše generacije
slovenskih kapitalistov je začel razmišljati o uspehih in neuspehih naših
ladjarjev, o raztresenosti njihovega kapitala in o možnosti, da bi ustano-
vili slovansko, če že ne popolnoma slovensko ladjarsko družbo. Ta pri-
zadevanja je podprla tržaška podružnica dunajske »Živostenjske banke«,
kjer je bilo vloženega precej slovenskega kapitala. Banka je spoznala, da
bi tržaško gospodarstvo brez pomorstva kaj kmalu ohromelo. Prav tako
je bilo jasno, da bi Slovenci v mestu veliko več pomenili, če bi se bolj zav-
zeli za pomorske dejavnosti. Zato je nudila kredite tudi za ladjarske posle.
To dvojno prizadevanje je kmalu rodilo prve uspehe. Okoli mladega dr.
Egona Stareta se je začela zbirati enotna skupina slovenskih kapitalistov,
predvsem mlade generacije, ki so uvideli, da je morje za narodno gospo-
darstvo neprecenljive vrednosti in da raztresenost ladjarskega kapitala,
kakor so jo imeli priložnost spoznati v Trstu in na Reki, ne vodi nikamor.
Zbrali so se predvsem taki, ki so bili pripravljeni tvegati. Tako je skupina
kaj kmalu sodelovala pri nakupu in izkoriščanju parnikov, kot so bili npr.:
»Radium«, »Zara«, »Jadera«, »Conca d’oro« in drugi. Živostenjski banki, ki
je dala kredite, se je ta posel tako splačal, da so ji kmalu začele slediti še
druge banke. Med prvimi je pokazala za te posle zanimanje »Jadranska
banka« v Trstu, posebno še, ko se je spojila z dalmatinsko »Vjeresijsko
banko«. Spojitev je omogočila koncentracijo kapitala in bolj tvegane
posle. Banka je nudila posebno slovenskim in dalmatinskim poslovnim
131
tamkajšnjih Hrvatov in postali dobri hrvaški rodoljubi. To velja zlasti
za vse v naših seznamih omenjene Valušnike, Pongraca in pa Koroščevo
družino, ki je dala Reki celo enega izmed županov. Dejstvo, da se naši
reški ladjarji – razen omenjene izjeme – niso poitalijančili in da niso padli
pod vpliv nekoliko manj nevarne, vendar kar močne madžarske stranke,
je vsekakor pozitivno. Pozitivno je glede na dobo in razmere tudi njihovo
sodelovanje v boju Hrvatov za narodne pravice.
Kljub nehomogenosti in raztresenosti na več pomorskih centrov so
naši ladjarji pravzaprav veliko dosegli. Kakor je videti iz letopisov, lad-
jarstvo za Slovence vsaj v zadnjih letih Avstrije ni bilo izjemen pojav.
Slovenski kapital najdemo v ladjarstvu severnega Jadrana v vsej obrav-
navani dobi. Naše ladjarstvo je sicer doživljalo dobe vzpona, zastoja in
upadanja. Kljub konservativnosti buržoazije v zaledju in političnim raz-
meram v primorskih mestih pred prvo svetovno vojno je slovensko ladjar-
stvo doseglo največji uspeh; obdržalo se je.
Negativne razmere v slovenskem ladjarstvu v začetku 20. stoletja
so imele nekatere pozitivne posledice. Naprednejši del mlajše generacije
slovenskih kapitalistov je začel razmišljati o uspehih in neuspehih naših
ladjarjev, o raztresenosti njihovega kapitala in o možnosti, da bi ustano-
vili slovansko, če že ne popolnoma slovensko ladjarsko družbo. Ta pri-
zadevanja je podprla tržaška podružnica dunajske »Živostenjske banke«,
kjer je bilo vloženega precej slovenskega kapitala. Banka je spoznala, da
bi tržaško gospodarstvo brez pomorstva kaj kmalu ohromelo. Prav tako
je bilo jasno, da bi Slovenci v mestu veliko več pomenili, če bi se bolj zav-
zeli za pomorske dejavnosti. Zato je nudila kredite tudi za ladjarske posle.
To dvojno prizadevanje je kmalu rodilo prve uspehe. Okoli mladega dr.
Egona Stareta se je začela zbirati enotna skupina slovenskih kapitalistov,
predvsem mlade generacije, ki so uvideli, da je morje za narodno gospo-
darstvo neprecenljive vrednosti in da raztresenost ladjarskega kapitala,
kakor so jo imeli priložnost spoznati v Trstu in na Reki, ne vodi nikamor.
Zbrali so se predvsem taki, ki so bili pripravljeni tvegati. Tako je skupina
kaj kmalu sodelovala pri nakupu in izkoriščanju parnikov, kot so bili npr.:
»Radium«, »Zara«, »Jadera«, »Conca d’oro« in drugi. Živostenjski banki, ki
je dala kredite, se je ta posel tako splačal, da so ji kmalu začele slediti še
druge banke. Med prvimi je pokazala za te posle zanimanje »Jadranska
banka« v Trstu, posebno še, ko se je spojila z dalmatinsko »Vjeresijsko
banko«. Spojitev je omogočila koncentracijo kapitala in bolj tvegane
posle. Banka je nudila posebno slovenskim in dalmatinskim poslovnim
131
