Page 128 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 128
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
na popolnoma spremenila politične in geografske razmere na severnem
Jadranu.
Tretja skupina slovenskih ladjarjev je imela vse pogoje za dokajšnjo
homogenost. Vsi so namreč delovali v zadnjem desetletju 19. in v prvih de-
setletjih 20. stoletja. Toda tudi pri njih ne moremo govoriti o homogenosti.
Predvsem so živeli raztreseno: na Reki, v Trstu, Kopru, Rovinju in Zadru.
Združiti se v takih razmerah in s svojim kapitalom ustanoviti slovensko
družbo ni bilo lahko, čeprav ne nemogoče. Po drugi strani so kapitalisti,
ki so vlagali denar v ladjarstvo, kupovali delnice različnih družb. »Austro-
americana«, »Adria«, »Ungaro-croata«, »Oriente«, »Paroplovba Trst–
Milje«, »Svobodna tržaška plovba v Trstu«, »Mestna paroplovna družba v
Kopru« in njena naslednica »Nova mestna paroplovna družba v Kopru« so
imele ogromno slovenskega kapitala. Nedvomno je bil ta kapital dovolj ve-
lik, da bi si slovenski delničarji omenjenih družb mogli ustvariti popolno-
ma slovensko paroplovno družbo, ki bi bila konkurenčna tudi proti takim
velikankam, kot so bile »Adria«, »Austroamericana« in »Ungaro-croata«.
Toda poleg raztresenosti po raznih krajih je treba upoštevati partikulari-
stične interese posameznikov. Čeprav so Peter Mašera, Jože Kelner, Karlo
Gutman in Krištof Kosovel skupaj s Hektorjem Poličem in nekaterimi ita-
lijanskimi ladjarji leta 1907 ustanovili družbo, ki jo je že leta 1908 sko-
raj popolnoma nadziral slovenski kapital (če seveda izvzamemo Poličevo
naložbo), ta ni pritegnila večjega števila slovenskih kapitalistov, pred-
vsem pa ne kapitalistov, kot so bili: Kornelij Gorup v Trstu, Jernej Sardoč
v Kopru in Gorupi na Reki. Delničarjem »Svobodne tržaške plovbe« je le
deloma uspelo pritegniti slovenski bančni kapital, ki je bil vendar udele-
žen v določenih vejah tržaškega gospodarstva. Zato je družba dovolila, da
so se ji leta 1911 pridružili nekateri novi delničarji. To so bili Grk Nikolas
Sevastopulo, Nemci Bela de Strasser, R. Adler in Karl Kuchler, Hrvat Ante
Bogdanović ter Italijan Riccardo Conighi. Kljub temu je bila tudi potem
več kot polovica kapitala še vedno slovenskega. Družba je v tem času in
do prve svetovne vojne zelo napredovala. Tako je imela leta 1907 le tri lad-
je dolge plovbe (»Alga«, »India« in »Istria«) s skupno tonažo 8.836 ton in
66 mož posadke. Njen plovni park se je do leta 1912 povečal na deset plov-
nih enot (dokupljene so bile namreč ladje dolge plovbe »Luna«, »Marina«,
»Moravia«, »Onda«, »Sabbia«, »Sirena« in »Stella« ) s skupno bruto tona-
žo 29.876 ton in 228 možmi posadke, kar je po številu ustrezalo tretjini,
po tonaži pa šestini tega, kar je imela »Austroamericana«. Kljub temu je
128
na popolnoma spremenila politične in geografske razmere na severnem
Jadranu.
Tretja skupina slovenskih ladjarjev je imela vse pogoje za dokajšnjo
homogenost. Vsi so namreč delovali v zadnjem desetletju 19. in v prvih de-
setletjih 20. stoletja. Toda tudi pri njih ne moremo govoriti o homogenosti.
Predvsem so živeli raztreseno: na Reki, v Trstu, Kopru, Rovinju in Zadru.
Združiti se v takih razmerah in s svojim kapitalom ustanoviti slovensko
družbo ni bilo lahko, čeprav ne nemogoče. Po drugi strani so kapitalisti,
ki so vlagali denar v ladjarstvo, kupovali delnice različnih družb. »Austro-
americana«, »Adria«, »Ungaro-croata«, »Oriente«, »Paroplovba Trst–
Milje«, »Svobodna tržaška plovba v Trstu«, »Mestna paroplovna družba v
Kopru« in njena naslednica »Nova mestna paroplovna družba v Kopru« so
imele ogromno slovenskega kapitala. Nedvomno je bil ta kapital dovolj ve-
lik, da bi si slovenski delničarji omenjenih družb mogli ustvariti popolno-
ma slovensko paroplovno družbo, ki bi bila konkurenčna tudi proti takim
velikankam, kot so bile »Adria«, »Austroamericana« in »Ungaro-croata«.
Toda poleg raztresenosti po raznih krajih je treba upoštevati partikulari-
stične interese posameznikov. Čeprav so Peter Mašera, Jože Kelner, Karlo
Gutman in Krištof Kosovel skupaj s Hektorjem Poličem in nekaterimi ita-
lijanskimi ladjarji leta 1907 ustanovili družbo, ki jo je že leta 1908 sko-
raj popolnoma nadziral slovenski kapital (če seveda izvzamemo Poličevo
naložbo), ta ni pritegnila večjega števila slovenskih kapitalistov, pred-
vsem pa ne kapitalistov, kot so bili: Kornelij Gorup v Trstu, Jernej Sardoč
v Kopru in Gorupi na Reki. Delničarjem »Svobodne tržaške plovbe« je le
deloma uspelo pritegniti slovenski bančni kapital, ki je bil vendar udele-
žen v določenih vejah tržaškega gospodarstva. Zato je družba dovolila, da
so se ji leta 1911 pridružili nekateri novi delničarji. To so bili Grk Nikolas
Sevastopulo, Nemci Bela de Strasser, R. Adler in Karl Kuchler, Hrvat Ante
Bogdanović ter Italijan Riccardo Conighi. Kljub temu je bila tudi potem
več kot polovica kapitala še vedno slovenskega. Družba je v tem času in
do prve svetovne vojne zelo napredovala. Tako je imela leta 1907 le tri lad-
je dolge plovbe (»Alga«, »India« in »Istria«) s skupno tonažo 8.836 ton in
66 mož posadke. Njen plovni park se je do leta 1912 povečal na deset plov-
nih enot (dokupljene so bile namreč ladje dolge plovbe »Luna«, »Marina«,
»Moravia«, »Onda«, »Sabbia«, »Sirena« in »Stella« ) s skupno bruto tona-
žo 29.876 ton in 228 možmi posadke, kar je po številu ustrezalo tretjini,
po tonaži pa šestini tega, kar je imela »Austroamericana«. Kljub temu je
128
