Page 141 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 141
Slovenski inženirji in tehniki v tržaškem arsenalu (1863–1913)
in na splošno vse, kar je zanimalo mladega in ambicioznega inženirja.
Leta 1872 se je vrnil v Trst obogaten z znanjem in izkušnjami najvažnejših
ladjedelnic v Evropi. Leta 1873 je nadzoroval gradnjo parne ladje »Tebe«,
(1307 ton, 180 KS). To je bila zadnja ladja, pri kateri je nastopal kot pomožni
nadzornik. Z njenim ustrojem se je namreč tako dobro spoznal, da ga je
uprava arsenala predlagala za glavnega nadzornika pri gradnji parnikov
»Castore« (1342 ton, 180 KS) in »Polluce« (1545 ton, 180 KS), za katere je
bila tedaj postavljena kobilica. Ko sta bili ti ladji leta 1875 dograjeni, je
Štolfa nadziral gradnjo ladij za Turčijo in Francijo in končno je bil leta
1877 glavni nadzornik pri gradnji parnikov »Argo« in »Medea«, ki jih je
arsenal gradil za avstrijski Lloyd.
Drugo obdobje. Kot glavni nadzornik se je Štolfa lahko posvetil
svoji davni želji po načrtovanju. Tako je leta 1877 preko uprave arsena-
la predložil Lloydu izgradnjo dveh ladij, katerih načrte, razen strojev, je
v glavnem izdelal sam. Glavnemu konstrukcijskemu inženirju arsenala
je odstopil toliko, da mu je pustil izbrati imena. Tonello je tu sledil svoji
koncepciji mitoloških imen, ki jih je začel uvajati s parnikoma »Castore«
in »Polluce«. Tako sta nastali ladji »Niobe« (1348/855 reg. t.) in »Danae«
(1356/865 reg. ton.), ki sta bili dograjeni leta 1879. Ladji sta bili zasnova-
ni kot dvojčici, vendar je Štolfa, na predlog strojnega inženirja, spremenil
»Danain« načrt tako, da je lahko dobila močnejši motor (150 namesto 130
KS, kolikor jih je imel motor »Niobe«).
S temi načrti je dosegel, da ga je uprava Lloyda imenovala za inže-
nirja konstruktorja. Od tedaj dalje pa se je popolnoma posvetil ladijske-
mu projektiranju. Z vednostjo in podporo inž. Tonella si je ustvaril sku-
pino inženirjev in tehnikov, ki so bili zmožni slediti njegovim konceptom
in njegovemu tempu dela. Tonello si je še za naprej zagotovil, da bo ime-
na predlagal on.
Že leta 1878 je Štolfa s svojo skupino predložil dva nova načrta. To
pot je šlo za parnika »Clio« (1360/ 865 reg. ton) in »Leda L« (1359/865
reg. ton). Za razliko od prejšnjih načrtov je bil za »Ledo L« takoj planiran
močnejši motor (180 namesto 150 KS). Uprava Lloyda je načrte sprejela
in takoj nato sta bili postavljeni kobilici. Leta 1879 je Štolfova inženirska
skupina izgotovila in predložila načrte za parni ladji »Helios« (1959/1289
reg. to) in »Daphne« (1927/1264 reg. ton.), čeprav sta si bili ladji zelo po-
dobni, ni šlo za dvojčici. Štolfa je hotel upravi Lloyda dokazati, da zmore
tudi nekaj več kot prejšnja leta.
141
in na splošno vse, kar je zanimalo mladega in ambicioznega inženirja.
Leta 1872 se je vrnil v Trst obogaten z znanjem in izkušnjami najvažnejših
ladjedelnic v Evropi. Leta 1873 je nadzoroval gradnjo parne ladje »Tebe«,
(1307 ton, 180 KS). To je bila zadnja ladja, pri kateri je nastopal kot pomožni
nadzornik. Z njenim ustrojem se je namreč tako dobro spoznal, da ga je
uprava arsenala predlagala za glavnega nadzornika pri gradnji parnikov
»Castore« (1342 ton, 180 KS) in »Polluce« (1545 ton, 180 KS), za katere je
bila tedaj postavljena kobilica. Ko sta bili ti ladji leta 1875 dograjeni, je
Štolfa nadziral gradnjo ladij za Turčijo in Francijo in končno je bil leta
1877 glavni nadzornik pri gradnji parnikov »Argo« in »Medea«, ki jih je
arsenal gradil za avstrijski Lloyd.
Drugo obdobje. Kot glavni nadzornik se je Štolfa lahko posvetil
svoji davni želji po načrtovanju. Tako je leta 1877 preko uprave arsena-
la predložil Lloydu izgradnjo dveh ladij, katerih načrte, razen strojev, je
v glavnem izdelal sam. Glavnemu konstrukcijskemu inženirju arsenala
je odstopil toliko, da mu je pustil izbrati imena. Tonello je tu sledil svoji
koncepciji mitoloških imen, ki jih je začel uvajati s parnikoma »Castore«
in »Polluce«. Tako sta nastali ladji »Niobe« (1348/855 reg. t.) in »Danae«
(1356/865 reg. ton.), ki sta bili dograjeni leta 1879. Ladji sta bili zasnova-
ni kot dvojčici, vendar je Štolfa, na predlog strojnega inženirja, spremenil
»Danain« načrt tako, da je lahko dobila močnejši motor (150 namesto 130
KS, kolikor jih je imel motor »Niobe«).
S temi načrti je dosegel, da ga je uprava Lloyda imenovala za inže-
nirja konstruktorja. Od tedaj dalje pa se je popolnoma posvetil ladijske-
mu projektiranju. Z vednostjo in podporo inž. Tonella si je ustvaril sku-
pino inženirjev in tehnikov, ki so bili zmožni slediti njegovim konceptom
in njegovemu tempu dela. Tonello si je še za naprej zagotovil, da bo ime-
na predlagal on.
Že leta 1878 je Štolfa s svojo skupino predložil dva nova načrta. To
pot je šlo za parnika »Clio« (1360/ 865 reg. ton) in »Leda L« (1359/865
reg. ton). Za razliko od prejšnjih načrtov je bil za »Ledo L« takoj planiran
močnejši motor (180 namesto 150 KS). Uprava Lloyda je načrte sprejela
in takoj nato sta bili postavljeni kobilici. Leta 1879 je Štolfova inženirska
skupina izgotovila in predložila načrte za parni ladji »Helios« (1959/1289
reg. to) in »Daphne« (1927/1264 reg. ton.), čeprav sta si bili ladji zelo po-
dobni, ni šlo za dvojčici. Štolfa je hotel upravi Lloyda dokazati, da zmore
tudi nekaj več kot prejšnja leta.
141
