Page 143 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 143
Slovenski inženirji in tehniki v tržaškem arsenalu (1863–1913)
spuščen v morje njen dvojček parnik »Imperatrix« (4072 2440 reg. t). Za
obe ladji je ohranjen načrt s Štolfovim podpisom.
Leta 1888 je umrl inženir Tonello. Tedaj je uprava Lloyda imenovala
Štolfo za glavnega konstrukcijskega inženirja za ladijske gradnje tržaške-
ga arsenala. S tem mu je dala priznanje za uspešno delo zadnjih petnajst
let. Štolfov program pa se s tem imenovanjem ni menjal. Nove gradnje
so prihajale v poštev le če je bilo v arsenalu dovolj prostora. Tako je arse-
nal do leta 1899 zgradil samo pet novih ladij. Leta 1892 je bila postavlje-
na kobilica za parnik »Marquis Bocquehem« (4396/2752 reg. ton). Zakaj je
Štolfa izbral to ime, nisem mogel ugotoviti. Sledil je parnik »Habsburg«
(3961/2420 reg. ton), ki so ga dogradili leta 1896. Že leta 1895 so začeli gra-
diti parnika »Bohemia« (4282/2311 reg. ton) in »Trieste« (5095/3203 reg.
ton). Zadnja ladja tega obdobja je bil parnik »Erzherzog Franc Ferdinand«
(6046 3843 reg. ton). Zadnji primeri nam kažejo, kako se je Štolfa trudil,
da bi gradil vedno večje ladje in s tem držal korak z ladjedelstvom po os-
tali Evropi. Z letom 1898 je bila obnova Lloydove flote v glavnem konča-
na. Tako je mogel Štolfa misliti na izvrševanje novega programa uprave
Lloyda za povečanje tonaže.
Tretje obdobje v Štolfovem delovanju bi mogli do določene meje kla-
sificirati kot mrtvo ali vsaj polaktivno obdobje, če ne bi poznali nekate-
rih dejstev, ki ne utemeljujejo take trditve. Pri popravljanju starih ladij se
je Štolfa spoznaval z njihovimi napakami, s težavami kapitanov in stroj-
nikov, s pomanjkljivostmi navigacijskih naprav itd. Zato je dosledno zah-
teval od svoje inženirsko-tehnične skupine, da upošteva ta spoznanja pri
novih načrtih in odpravi stare napake z novih ladij. Tako moremo reči,
da so bile nove ladje, ki jih je v tem obdobju načrtovala Štolfova skupi-
na, modernejše, sigurnejše in bolj praktične za upravljanje in manevrira-
nje. Še več: strokovnjaki tedanje dobe so jih označevali kot zadnjo bese-
do tehnike.
A Štolfa je vedel, da ni tako. In to je dokazal v četrtem obdobju svoje-
ga delovanja. Glede tretjega razdobja je treba upoštevati še nekaj. Opazili
smo, da je nove ladje, ki jih je načrtoval, razen enega primera, imenoval
po osebah in pokrajinah avstrijske monarhije. Kljub temu, da so na upra-
vi Lloyda že prevladovale italijanske iredentistične težnje, je Štolfa s svo-
jimi imeni prodrl in, kakor bomo videli, nadaljeval svojo koncepcijo tudi
v četrtem in zadnjem razdobju svojega delovanja.
Četrto obdobje. V Štolfovem življenju je bilo to obdobje najkrajše,
a tudi najplodnejše. Potem, ko je bila opravljena modernizacija stare
143
spuščen v morje njen dvojček parnik »Imperatrix« (4072 2440 reg. t). Za
obe ladji je ohranjen načrt s Štolfovim podpisom.
Leta 1888 je umrl inženir Tonello. Tedaj je uprava Lloyda imenovala
Štolfo za glavnega konstrukcijskega inženirja za ladijske gradnje tržaške-
ga arsenala. S tem mu je dala priznanje za uspešno delo zadnjih petnajst
let. Štolfov program pa se s tem imenovanjem ni menjal. Nove gradnje
so prihajale v poštev le če je bilo v arsenalu dovolj prostora. Tako je arse-
nal do leta 1899 zgradil samo pet novih ladij. Leta 1892 je bila postavlje-
na kobilica za parnik »Marquis Bocquehem« (4396/2752 reg. ton). Zakaj je
Štolfa izbral to ime, nisem mogel ugotoviti. Sledil je parnik »Habsburg«
(3961/2420 reg. ton), ki so ga dogradili leta 1896. Že leta 1895 so začeli gra-
diti parnika »Bohemia« (4282/2311 reg. ton) in »Trieste« (5095/3203 reg.
ton). Zadnja ladja tega obdobja je bil parnik »Erzherzog Franc Ferdinand«
(6046 3843 reg. ton). Zadnji primeri nam kažejo, kako se je Štolfa trudil,
da bi gradil vedno večje ladje in s tem držal korak z ladjedelstvom po os-
tali Evropi. Z letom 1898 je bila obnova Lloydove flote v glavnem konča-
na. Tako je mogel Štolfa misliti na izvrševanje novega programa uprave
Lloyda za povečanje tonaže.
Tretje obdobje v Štolfovem delovanju bi mogli do določene meje kla-
sificirati kot mrtvo ali vsaj polaktivno obdobje, če ne bi poznali nekate-
rih dejstev, ki ne utemeljujejo take trditve. Pri popravljanju starih ladij se
je Štolfa spoznaval z njihovimi napakami, s težavami kapitanov in stroj-
nikov, s pomanjkljivostmi navigacijskih naprav itd. Zato je dosledno zah-
teval od svoje inženirsko-tehnične skupine, da upošteva ta spoznanja pri
novih načrtih in odpravi stare napake z novih ladij. Tako moremo reči,
da so bile nove ladje, ki jih je v tem obdobju načrtovala Štolfova skupi-
na, modernejše, sigurnejše in bolj praktične za upravljanje in manevrira-
nje. Še več: strokovnjaki tedanje dobe so jih označevali kot zadnjo bese-
do tehnike.
A Štolfa je vedel, da ni tako. In to je dokazal v četrtem obdobju svoje-
ga delovanja. Glede tretjega razdobja je treba upoštevati še nekaj. Opazili
smo, da je nove ladje, ki jih je načrtoval, razen enega primera, imenoval
po osebah in pokrajinah avstrijske monarhije. Kljub temu, da so na upra-
vi Lloyda že prevladovale italijanske iredentistične težnje, je Štolfa s svo-
jimi imeni prodrl in, kakor bomo videli, nadaljeval svojo koncepcijo tudi
v četrtem in zadnjem razdobju svojega delovanja.
Četrto obdobje. V Štolfovem življenju je bilo to obdobje najkrajše,
a tudi najplodnejše. Potem, ko je bila opravljena modernizacija stare
143
