Page 146 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
1890. Udeležen je bil predvsem pri obnovi in popravilu starih Lloydovih
ladij.
Od leta 1890 do 1902 ne beležimo nobenega Slovenca med člani
Štolfove delovne skupine. Tedaj pa je sprejel inženirja Stanislava Mozetiča
iz Mirna pri Gorici. Mozetič je ostal pri Lloydu kot inženir risar do leta
1907, nakar je odšel na Angleško, kjer se je zaposlil v ladjedelnici Stockton.
Preostanejo nam še štirje, ki jih je uprava Lloyda namestila leta 1908.
Prvi je inženir risar Lojze Colja – Kraševec –, ki je bil zaposlen do leta
1912 v oddelku za ladijske konstrukcije arsenala. Tudi on je kasneje od-
potoval v inozemstvo. Drugi je bil Konstantin Černigoj, Tržačan, katere-
ga starši so se preselili iz Vipavske doline, verjetno iz Ajdovščine. V arse-
nalu se omenja kot inženir risar še leta 1913. Med strojnimi inženirji na
oddelku za strojegradnjo beležimo inž. Ludvika Iskro iz Rižanske doline.
Tudi on je bil zaposlen še leta 1913. Četrti, elektroinženir Ivan Čehovin iz
Vipavske doline, morda iz Oseka, je edini od slovenskih Lloydovih inže-
nirjev, ki ni bil zaposlen v arsenalu, marveč na upravi. Izgleda, da je imel
precej prakse, če so ga leta 1910 imenovali za inšpektorja v mehaničnem
inšpektoratu druge sekcije Lloydove uprave. Tu se omenja še leta 1913.
Med slovenskimi inženirji je Čehovin največ potoval. To je od njega zahte-
vala služba. Bil je namreč potujoči inšpektor, ki je pričakoval ladje po pri-
staniščih in se z njimi odpeljal do naslednje postaje, da je lahko poročal o
stanju strojev in vse mehanične ureditve ladij.
Iz vsega kar smo omenili je razvidno, da je bilo v obravnavanem času
deset slovenskih inženirjev in tehnikov, ki so se posvetili načrtovanju in
gradnji plovnih objektov za avstrijski Lloyd. Neglede na to, da je samo
eden od njih dosegel veliko kariero in da so se pravzaprav ostali (razen
tistih, ki so nastopili po njegovi smrti) podredili njegovi veliki sposob-
nosti in delovni vnemi, moremo reči, da smo se Slovenci v omenjenem
času enakovredno z ostalimi narodi Evrope vključili v ladijsko načrto-
vanje in gradnje tj. v proces modernizacije in razvoja modernega pomor-
stva. Žal tudi na tem področju nismo imeli tistih možnosti, ki so jih ime-
li drugi pomorski narodi Evrope. Veliko število inženirjev tako gradbene,
kakor strojne in električne stroke – bilo jih je v tem času čez štirideset –,
ki so delovali v avstrijski vojni mornarici, dokazuje, da bi v drugačnih raz-
merah Slovenci lahko razvili svoje lastno moderno ladjedelstvo.
Viri
Tržaški Lloyd [nedoločeno].
146
1890. Udeležen je bil predvsem pri obnovi in popravilu starih Lloydovih
ladij.
Od leta 1890 do 1902 ne beležimo nobenega Slovenca med člani
Štolfove delovne skupine. Tedaj pa je sprejel inženirja Stanislava Mozetiča
iz Mirna pri Gorici. Mozetič je ostal pri Lloydu kot inženir risar do leta
1907, nakar je odšel na Angleško, kjer se je zaposlil v ladjedelnici Stockton.
Preostanejo nam še štirje, ki jih je uprava Lloyda namestila leta 1908.
Prvi je inženir risar Lojze Colja – Kraševec –, ki je bil zaposlen do leta
1912 v oddelku za ladijske konstrukcije arsenala. Tudi on je kasneje od-
potoval v inozemstvo. Drugi je bil Konstantin Černigoj, Tržačan, katere-
ga starši so se preselili iz Vipavske doline, verjetno iz Ajdovščine. V arse-
nalu se omenja kot inženir risar še leta 1913. Med strojnimi inženirji na
oddelku za strojegradnjo beležimo inž. Ludvika Iskro iz Rižanske doline.
Tudi on je bil zaposlen še leta 1913. Četrti, elektroinženir Ivan Čehovin iz
Vipavske doline, morda iz Oseka, je edini od slovenskih Lloydovih inže-
nirjev, ki ni bil zaposlen v arsenalu, marveč na upravi. Izgleda, da je imel
precej prakse, če so ga leta 1910 imenovali za inšpektorja v mehaničnem
inšpektoratu druge sekcije Lloydove uprave. Tu se omenja še leta 1913.
Med slovenskimi inženirji je Čehovin največ potoval. To je od njega zahte-
vala služba. Bil je namreč potujoči inšpektor, ki je pričakoval ladje po pri-
staniščih in se z njimi odpeljal do naslednje postaje, da je lahko poročal o
stanju strojev in vse mehanične ureditve ladij.
Iz vsega kar smo omenili je razvidno, da je bilo v obravnavanem času
deset slovenskih inženirjev in tehnikov, ki so se posvetili načrtovanju in
gradnji plovnih objektov za avstrijski Lloyd. Neglede na to, da je samo
eden od njih dosegel veliko kariero in da so se pravzaprav ostali (razen
tistih, ki so nastopili po njegovi smrti) podredili njegovi veliki sposob-
nosti in delovni vnemi, moremo reči, da smo se Slovenci v omenjenem
času enakovredno z ostalimi narodi Evrope vključili v ladijsko načrto-
vanje in gradnje tj. v proces modernizacije in razvoja modernega pomor-
stva. Žal tudi na tem področju nismo imeli tistih možnosti, ki so jih ime-
li drugi pomorski narodi Evrope. Veliko število inženirjev tako gradbene,
kakor strojne in električne stroke – bilo jih je v tem času čez štirideset –,
ki so delovali v avstrijski vojni mornarici, dokazuje, da bi v drugačnih raz-
merah Slovenci lahko razvili svoje lastno moderno ladjedelstvo.
Viri
Tržaški Lloyd [nedoločeno].
146
