Page 142 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 142
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Leta 1880 je predložil načrte za parni ladji »Medusa« (2117/1775 reg.
ton) in »Pandora« (2717/1781 reg. ton). Podatki kažejo, da je šlo spet za
dvojčici. Ladji sta bili dograjeni in izročeni upravi družbe leta 1882. Še
preden sta bili omenjeni dve ladji dograjeni, je uprava Lloyda že sklepa-
la o dveh novih načrtih Štolfove skupine. Spomladi 1882 je Štolfa namreč
predložil načrte za parnika »Elektra (3193/2095 reg. ton) in »Amphitrite«
(3839/2486 reg. ton). To pot je Štolfa s svojo skupino presenetil tudi upra-
vo Lloyda. Prvič se je z nosilnostjo povzpel nad 3000 ton in to pri dveh
popolnoma različnih ladjah. S tem je dokazal, da je njegova ekipa enako-
vredna drugim evropskim inženirskim ekipam, ki so načrtovale ladje za
hitro se razvijajoče pomorsko tržišče.
Medtem, ko sta bili »Elektra« in »Amphitrite« še v gradnji, je zbolel
glavni inženir Tonello. Vodstvo tehnične sekcije arsenala je počasi preha-
jalo v roke inženirja Štolfe. S tem se pa praktično začne tretje razdobje v
Štolfovem delovanju. Ob prevzemanju urada je dobil pri Lloydu štirinajst
novih ali skoraj novih ladij, poleg njih pa celo vrsto starih deklasiranih in
skoraj nerentabilnih ladij, ki so bile potrebne temeljitih popravil in skoraj
popolne obnove. Upravi Lloyda je predložil asanacijski načrt flote, v kate-
rem je branil tezo ponovne klasifikacije zastarelih ladij in njihove teme-
ljite obnove v dokih arsenala. Kakor Štolfa se je tudi uprava Lloyda zave-
dala, da je bila večina flote deklasirana. Zato je sprejela Štolfov načrt in
naložila arsenalu, da modernizira stari del flote in šele nato nadaljuje pro-
gram novih gradenj. Štolfa se je lotil tega programa z vso vnemo in v se-
demnajstih letih, ki so sledila, je dal prepeljati v doke arsenala vse dekla-
sirane ladje in jih dal popraviti po najmodernejših principih, ki so tedaj
veljali v ladjedelništvu. Le redkokdaj je bilo v arsenalu toliko prostora, da
so postavili kobilico za nove gradnje. Tako je bilo leta 1883, ko so začeli iz-
vajati načrte Štolfove inženirske skupine za gradnjo »Poseidona«, zadnje
ladje, ki je pod vplivom inž. Tonella dobila mitološko ime. S »Poseidonom«
se torej neha mitološko razdobje v razvoju Lloydove flote. Po izgradnji te
ladje se je Tonello dokončno umaknil. Bolezen mu ni dopuščala, da bi še
nadalje vplival na politiko arsenala. Tehnično vodstvo tega je vedno bolj
prevzemal Štolfa. Ta pa je v odnosu do novozgrajenih ladij zavzel popol-
noma novo stališče. Kot Slovenec in lojalen avstrijski državljan je spre-
menil najprej Tonellovo politiko imen. Tako je bila leta 1884 postavlje-
na kobilica za ladjo, ki je pod njegovim vplivom dobila ime »Imperator«
(4070/2441 reg. ton). Dograjena je bila leta 1886. Dve leti kasneje je bil
142
Leta 1880 je predložil načrte za parni ladji »Medusa« (2117/1775 reg.
ton) in »Pandora« (2717/1781 reg. ton). Podatki kažejo, da je šlo spet za
dvojčici. Ladji sta bili dograjeni in izročeni upravi družbe leta 1882. Še
preden sta bili omenjeni dve ladji dograjeni, je uprava Lloyda že sklepa-
la o dveh novih načrtih Štolfove skupine. Spomladi 1882 je Štolfa namreč
predložil načrte za parnika »Elektra (3193/2095 reg. ton) in »Amphitrite«
(3839/2486 reg. ton). To pot je Štolfa s svojo skupino presenetil tudi upra-
vo Lloyda. Prvič se je z nosilnostjo povzpel nad 3000 ton in to pri dveh
popolnoma različnih ladjah. S tem je dokazal, da je njegova ekipa enako-
vredna drugim evropskim inženirskim ekipam, ki so načrtovale ladje za
hitro se razvijajoče pomorsko tržišče.
Medtem, ko sta bili »Elektra« in »Amphitrite« še v gradnji, je zbolel
glavni inženir Tonello. Vodstvo tehnične sekcije arsenala je počasi preha-
jalo v roke inženirja Štolfe. S tem se pa praktično začne tretje razdobje v
Štolfovem delovanju. Ob prevzemanju urada je dobil pri Lloydu štirinajst
novih ali skoraj novih ladij, poleg njih pa celo vrsto starih deklasiranih in
skoraj nerentabilnih ladij, ki so bile potrebne temeljitih popravil in skoraj
popolne obnove. Upravi Lloyda je predložil asanacijski načrt flote, v kate-
rem je branil tezo ponovne klasifikacije zastarelih ladij in njihove teme-
ljite obnove v dokih arsenala. Kakor Štolfa se je tudi uprava Lloyda zave-
dala, da je bila večina flote deklasirana. Zato je sprejela Štolfov načrt in
naložila arsenalu, da modernizira stari del flote in šele nato nadaljuje pro-
gram novih gradenj. Štolfa se je lotil tega programa z vso vnemo in v se-
demnajstih letih, ki so sledila, je dal prepeljati v doke arsenala vse dekla-
sirane ladje in jih dal popraviti po najmodernejših principih, ki so tedaj
veljali v ladjedelništvu. Le redkokdaj je bilo v arsenalu toliko prostora, da
so postavili kobilico za nove gradnje. Tako je bilo leta 1883, ko so začeli iz-
vajati načrte Štolfove inženirske skupine za gradnjo »Poseidona«, zadnje
ladje, ki je pod vplivom inž. Tonella dobila mitološko ime. S »Poseidonom«
se torej neha mitološko razdobje v razvoju Lloydove flote. Po izgradnji te
ladje se je Tonello dokončno umaknil. Bolezen mu ni dopuščala, da bi še
nadalje vplival na politiko arsenala. Tehnično vodstvo tega je vedno bolj
prevzemal Štolfa. Ta pa je v odnosu do novozgrajenih ladij zavzel popol-
noma novo stališče. Kot Slovenec in lojalen avstrijski državljan je spre-
menil najprej Tonellovo politiko imen. Tako je bila leta 1884 postavlje-
na kobilica za ladjo, ki je pod njegovim vplivom dobila ime »Imperator«
(4070/2441 reg. ton). Dograjena je bila leta 1886. Dve leti kasneje je bil
142
