Page 150 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 150
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
rej ni bila nedosegljiva, je Marija lahko poosebljala tisto najdražje, kar so
imeli in kar jih je lahko še vezalo na življenje, ženo, mater, hčere, ki so
personificirale njihovo družino. Marija je torej poosebljala žensko – dru-
žinsko skrb, bila je simbol tistega najlepšega družinskega življenja, ki jim
je bilo vedno tako blizu in vendar tako daleč. Tako pojmovana je postala
Marija pravzaprav simbol vsega človeškega v njih, rekel bi skoraj sestra,
zaupnica, skratka ženska, ki ji je bilo treba zgraditi domovanje. To pa kaže
tudi na to, da so bili tisti ljudje, ki so bili sposobni najhujše in najnesra-
mnejše kletve (nekdo je davno tega zapisal, da so bili sposobni celo pre-
šuštvovanja s hudičem) in v mnogih primerih tudi najgrše ali najpristnej-
še malopridnosti, izredno občutljivi in čuteči, ko so se spomnili na ženo,
mater, otroke – družino. Te bogokletne misli so torej privedle do votiv-
nih slik, ki so krasile romarske cerkve. Bodisi, da je Marija naslikana z ot-
rokom v naročju, bodisi da je bila naslikana kot Misleča ali Žalostna ali v
kaki drugi podobi, ona je bila predvsem ženska, simbol, ki jih je vezal na
kopno, na dom in družino.
In ko so se mornarji vračali, posebno še če so se vrnili po prestani
nevarnosti, so ji darovali sliko. (Ali nismo rekli, da je bila ženska, ki ji je
bilo treba zgraditi domovanje?) Šli so k ljudskemu podobarju, ki je bil lah-
ko čevljar, krojač ali kmet ali kdo drugi, ki je znal za silo »vihteti« čopič, in
naročili podobo, ki naj bi predstavljala ... Da, kaj naj bi predstavljala? To so
150
rej ni bila nedosegljiva, je Marija lahko poosebljala tisto najdražje, kar so
imeli in kar jih je lahko še vezalo na življenje, ženo, mater, hčere, ki so
personificirale njihovo družino. Marija je torej poosebljala žensko – dru-
žinsko skrb, bila je simbol tistega najlepšega družinskega življenja, ki jim
je bilo vedno tako blizu in vendar tako daleč. Tako pojmovana je postala
Marija pravzaprav simbol vsega človeškega v njih, rekel bi skoraj sestra,
zaupnica, skratka ženska, ki ji je bilo treba zgraditi domovanje. To pa kaže
tudi na to, da so bili tisti ljudje, ki so bili sposobni najhujše in najnesra-
mnejše kletve (nekdo je davno tega zapisal, da so bili sposobni celo pre-
šuštvovanja s hudičem) in v mnogih primerih tudi najgrše ali najpristnej-
še malopridnosti, izredno občutljivi in čuteči, ko so se spomnili na ženo,
mater, otroke – družino. Te bogokletne misli so torej privedle do votiv-
nih slik, ki so krasile romarske cerkve. Bodisi, da je Marija naslikana z ot-
rokom v naročju, bodisi da je bila naslikana kot Misleča ali Žalostna ali v
kaki drugi podobi, ona je bila predvsem ženska, simbol, ki jih je vezal na
kopno, na dom in družino.
In ko so se mornarji vračali, posebno še če so se vrnili po prestani
nevarnosti, so ji darovali sliko. (Ali nismo rekli, da je bila ženska, ki ji je
bilo treba zgraditi domovanje?) Šli so k ljudskemu podobarju, ki je bil lah-
ko čevljar, krojač ali kmet ali kdo drugi, ki je znal za silo »vihteti« čopič, in
naročili podobo, ki naj bi predstavljala ... Da, kaj naj bi predstavljala? To so
150
