Page 155 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 155
Samo morje je vedelo ... Votivne podobe v cerkvi Marije Strunjanske in v Pomorskem muzeju
Med poklicnimi slikarji je imenovati še Gio. Luzza, verjetno iz
Benetk. Luzzo je mnogo slikal za naše ladjarje. Njegovi akvareli so ohra-
njeni po skoraj vsej jugoslovanski obali tja do Dubrovnika. V Piranu sta
ohranjena dva. Od teh je pelig »Giove«, last kapitana in ladjarja Franca
Poščiča, skoraj gotovo votivna podoba. Luzzo je v svojih upodobitvah
precej trd in morda neokreten. Vse njegove ladje plujejo po mirnih vodah.
Razgibanega morja ne pozna ali se mu izogiba. Čeprav dobro pozna ustroj
ladje in se trudi naslikati tehnične podrobnosti, spominja nekoliko na
naivne slikarje svoje dobe.
Dober slikar je bil Madžar Szikazay. Od njegovih slik so se v naših
krajih ohranile tri. Med temi je gotovo votivna ena. Gre za ribiško barko
v razburkanem morju, ki jo je verjetno naslikal leta 1903. Po barvah bi so-
dili, da spada nekam v sivo Severno morje. Vendar je Szikazay večinoma
na Jadranu. Na vprašanje, če je v tem primeru skušal ponazoriti resničen
dogodek, ne moremo z gotovostjo odgovoriti. Prav tako ne vemo, kdo je
sliko naročil. Gotovo je le, da je našla pot v Narodni muzej Slovenije in od
tam v Pomorski muzej v Piranu.
Naj končam z dvema slikama, ki sta očitno delo ljudskih slikarjev. V
prvem primeru gre za ciklon 4. maja 1904, ko se je pri Fijesu prevrnila bra-
cera »Europa«. Tu imamo opravka s pokrajinsko sliko, ki nam prikazuje
severno obalo Pirana. Čeprav je naslikana grozljivo naivno, je ena najinte-
resantnejših ljudskih upodobitev Pirana sploh. V drugem primeru gre za
»rešitev« Jerneja Giraldija v nevihti 22. januarja 1910. Tu je umetnik prav-
zaprav pozabil na nevihto, ker je naslikal popolnoma mirno morje, iz ka-
terega se rešuje posadka brezimne ladje. Če ne bi bilo napisa, ki nam pove,
da je šlo za nevihto, bi mislili na turistično idilo plavajočih ljudi.
Mogli bi navajati še in še, dovolj pa je, če smo se ustavili pri najbolj-
ših. Videli smo, da razen redkih primerov ne predstavljajo nikake visoke
umetnosti. Vendar, da bi dovolj dobro razumeli, kaj pomenijo podobe in
podobice, ki so jih naši mornarji namenili raznim božjepotnim cerkvam,
moramo pomisliti predvsem na tiste, ki jih ni, na tiste, ki bi lahko bile, če
bi dogodki potekali drugače, kakor so potekali; moramo pomisliti na lju-
di, ki bi jih gotovo prinesli, če bi jih ne bi pogoltnila črna, grenka, razbes-
nela morska voda. Njihove poslednje misli in želje so ostale brez odgovo-
ra, kakor da jim je bilo vesolje nasprotno. Zato lahko rečemo, da podobe,
ki so ostale in jih lahko vidimo in občudujemo, dišijo po človeškem stra-
hu, po človeškem pogumu, po neizmerni tesnobi, z eno besedo po življe-
nju in smrti.
155
Med poklicnimi slikarji je imenovati še Gio. Luzza, verjetno iz
Benetk. Luzzo je mnogo slikal za naše ladjarje. Njegovi akvareli so ohra-
njeni po skoraj vsej jugoslovanski obali tja do Dubrovnika. V Piranu sta
ohranjena dva. Od teh je pelig »Giove«, last kapitana in ladjarja Franca
Poščiča, skoraj gotovo votivna podoba. Luzzo je v svojih upodobitvah
precej trd in morda neokreten. Vse njegove ladje plujejo po mirnih vodah.
Razgibanega morja ne pozna ali se mu izogiba. Čeprav dobro pozna ustroj
ladje in se trudi naslikati tehnične podrobnosti, spominja nekoliko na
naivne slikarje svoje dobe.
Dober slikar je bil Madžar Szikazay. Od njegovih slik so se v naših
krajih ohranile tri. Med temi je gotovo votivna ena. Gre za ribiško barko
v razburkanem morju, ki jo je verjetno naslikal leta 1903. Po barvah bi so-
dili, da spada nekam v sivo Severno morje. Vendar je Szikazay večinoma
na Jadranu. Na vprašanje, če je v tem primeru skušal ponazoriti resničen
dogodek, ne moremo z gotovostjo odgovoriti. Prav tako ne vemo, kdo je
sliko naročil. Gotovo je le, da je našla pot v Narodni muzej Slovenije in od
tam v Pomorski muzej v Piranu.
Naj končam z dvema slikama, ki sta očitno delo ljudskih slikarjev. V
prvem primeru gre za ciklon 4. maja 1904, ko se je pri Fijesu prevrnila bra-
cera »Europa«. Tu imamo opravka s pokrajinsko sliko, ki nam prikazuje
severno obalo Pirana. Čeprav je naslikana grozljivo naivno, je ena najinte-
resantnejših ljudskih upodobitev Pirana sploh. V drugem primeru gre za
»rešitev« Jerneja Giraldija v nevihti 22. januarja 1910. Tu je umetnik prav-
zaprav pozabil na nevihto, ker je naslikal popolnoma mirno morje, iz ka-
terega se rešuje posadka brezimne ladje. Če ne bi bilo napisa, ki nam pove,
da je šlo za nevihto, bi mislili na turistično idilo plavajočih ljudi.
Mogli bi navajati še in še, dovolj pa je, če smo se ustavili pri najbolj-
ših. Videli smo, da razen redkih primerov ne predstavljajo nikake visoke
umetnosti. Vendar, da bi dovolj dobro razumeli, kaj pomenijo podobe in
podobice, ki so jih naši mornarji namenili raznim božjepotnim cerkvam,
moramo pomisliti predvsem na tiste, ki jih ni, na tiste, ki bi lahko bile, če
bi dogodki potekali drugače, kakor so potekali; moramo pomisliti na lju-
di, ki bi jih gotovo prinesli, če bi jih ne bi pogoltnila črna, grenka, razbes-
nela morska voda. Njihove poslednje misli in želje so ostale brez odgovo-
ra, kakor da jim je bilo vesolje nasprotno. Zato lahko rečemo, da podobe,
ki so ostale in jih lahko vidimo in občudujemo, dišijo po človeškem stra-
hu, po človeškem pogumu, po neizmerni tesnobi, z eno besedo po življe-
nju in smrti.
155
