Page 154 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
je 26. oktobra omenjenega leta pral srajce na palubi avstrijske pirofregate
»Radetzky« (v napisu si je umetnik privoščil napako, saj je ladjo »krstil« za
»Radesky«) in po nerodnosti padel v morje. Tu je komaj ušel lačnemu žrelu
morskega psa. Če sliko pogledamo natančneje, opazimo, da imamo pred
seboj pravi portret ladje. Vse je namreč na svojem mestu, vse je natančno
in realistično naslikano, vsaka vrv in vsak škripec je natančno tam, kjer
mora biti. Morda kvari podobo ogromen kadeči se dimnik, ampak če nje-
ga ne bi bilo, ne bi govorili o pirofregati. Leta 1875 je verjetno prav tako za
cerkev Marije Strunjanske naslikal »portret« avstrijskega barka »Srečna
P« (Srečna pot!), last dalmatinskega ladjarja G. G. Gargureviča. To pot je
bil komisionar nekdo iz plemiške družine Petener iz Pirana, ki mu izro-
čilo ni ohranilo imena. Prav tako ne vemo za nesrečo, ki je zadela ladjo in
zaradi katere je bila slika naročena. Okoli leta 1880 je nastala tretja od
njegovih v Piranu ohranjenih slik. Gre za brig neznanega imena in nezna-
nega ladjarja, ki je zasidran pred tržaškim pristaniščem. Prav zato, ker
ladji manjka ime, ker ne gre torej za pravi »portret«, je upravičeno mišlje-
nje, da gre tudi v tem primeru za votivno podobo, ki pa ni nikdar prišla na
kraj, ki ji ga je naročnik določil. V Ivankoviču spoznamo slikarja mornarja
(bil je namreč kapitan dolge plovbe), ki je slikal z vso ljubeznijo in tehniko
umetnika. Prav zaradi tega ker je bil mornar, ker je torej ladjo dobro poz-
nal, spoznamo v njegovih »portretih« vse potankosti tedanje ladijske teh-
nike. Vrvje, škripčevje, jadra, linije, to je vse tako podrobno in natančno
naslikano, da imamo vtis, kakor da pričakujemo ostro, odsekano povelje
za naslednji manever. Le v primeru ladje »Srečna P« je trup nekoliko trd,
vendar čudovito dopolnjen v bogatem barvno perfektnem jadrovju.
Drugi slikar, ki je deloval v naših krajih, je bil Benečan Carlo Rosa, ki
je med drugim slikal tudi notranjosti piranskih cerkva. Na desetine nje-
govih slik je krožilo po Istri in Trstu. Tako pravi ljudsko izročilo. Žal nam
je znana samo ena in ta je majhna mojstrovina. Gre za upodobitev ciklo-
na, ki ga je leta 1889 doživel parnik »Poseidon«. Napis na sliki nam ne
pove, kje je to bilo. Slika prikazuje parnik v strahotno razgibanem mor-
ju, ki je osvetljeno za blagim bliskom. Velikanski val je spravil ladjo v ne-
varnost, da bi se prevrnila, vendar je umetnik v nas ustvaril slutnjo, da se
bo val razbil ob trdnem železju. Na ladji so bili tudi Pirančani Andrej Urli,
Ivan Ceroici, Jernej Fonda in Ivan Bonifacio, ki so sliko naročili in jo da-
rovali cerkvi v Strunjanu. Ne bi bili pravi Pirančani, če bi pozabili naročiti
strunjansko idilično skupino, ki iz levega gornjega kota deloma osvetlju-
je prizor.
154
je 26. oktobra omenjenega leta pral srajce na palubi avstrijske pirofregate
»Radetzky« (v napisu si je umetnik privoščil napako, saj je ladjo »krstil« za
»Radesky«) in po nerodnosti padel v morje. Tu je komaj ušel lačnemu žrelu
morskega psa. Če sliko pogledamo natančneje, opazimo, da imamo pred
seboj pravi portret ladje. Vse je namreč na svojem mestu, vse je natančno
in realistično naslikano, vsaka vrv in vsak škripec je natančno tam, kjer
mora biti. Morda kvari podobo ogromen kadeči se dimnik, ampak če nje-
ga ne bi bilo, ne bi govorili o pirofregati. Leta 1875 je verjetno prav tako za
cerkev Marije Strunjanske naslikal »portret« avstrijskega barka »Srečna
P« (Srečna pot!), last dalmatinskega ladjarja G. G. Gargureviča. To pot je
bil komisionar nekdo iz plemiške družine Petener iz Pirana, ki mu izro-
čilo ni ohranilo imena. Prav tako ne vemo za nesrečo, ki je zadela ladjo in
zaradi katere je bila slika naročena. Okoli leta 1880 je nastala tretja od
njegovih v Piranu ohranjenih slik. Gre za brig neznanega imena in nezna-
nega ladjarja, ki je zasidran pred tržaškim pristaniščem. Prav zato, ker
ladji manjka ime, ker ne gre torej za pravi »portret«, je upravičeno mišlje-
nje, da gre tudi v tem primeru za votivno podobo, ki pa ni nikdar prišla na
kraj, ki ji ga je naročnik določil. V Ivankoviču spoznamo slikarja mornarja
(bil je namreč kapitan dolge plovbe), ki je slikal z vso ljubeznijo in tehniko
umetnika. Prav zaradi tega ker je bil mornar, ker je torej ladjo dobro poz-
nal, spoznamo v njegovih »portretih« vse potankosti tedanje ladijske teh-
nike. Vrvje, škripčevje, jadra, linije, to je vse tako podrobno in natančno
naslikano, da imamo vtis, kakor da pričakujemo ostro, odsekano povelje
za naslednji manever. Le v primeru ladje »Srečna P« je trup nekoliko trd,
vendar čudovito dopolnjen v bogatem barvno perfektnem jadrovju.
Drugi slikar, ki je deloval v naših krajih, je bil Benečan Carlo Rosa, ki
je med drugim slikal tudi notranjosti piranskih cerkva. Na desetine nje-
govih slik je krožilo po Istri in Trstu. Tako pravi ljudsko izročilo. Žal nam
je znana samo ena in ta je majhna mojstrovina. Gre za upodobitev ciklo-
na, ki ga je leta 1889 doživel parnik »Poseidon«. Napis na sliki nam ne
pove, kje je to bilo. Slika prikazuje parnik v strahotno razgibanem mor-
ju, ki je osvetljeno za blagim bliskom. Velikanski val je spravil ladjo v ne-
varnost, da bi se prevrnila, vendar je umetnik v nas ustvaril slutnjo, da se
bo val razbil ob trdnem železju. Na ladji so bili tudi Pirančani Andrej Urli,
Ivan Ceroici, Jernej Fonda in Ivan Bonifacio, ki so sliko naročili in jo da-
rovali cerkvi v Strunjanu. Ne bi bili pravi Pirančani, če bi pozabili naročiti
strunjansko idilično skupino, ki iz levega gornjega kota deloma osvetlju-
je prizor.
154
