Page 152 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 152
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
roki. Rosante je prikazan na ribiški ladjici, med njim pa lebdi značilna
strunjanska skupina. Nikolaj Fonda je 4. novembra 1823 padel z bracere
v morje in se »čudežno« rešil. V tem primeru je hotel slikar ponazoriti po
ciklonu razgibano morje. Okoli leta 1830 se je med Piranom in Izolo v ne-
vihti prevrnil večji ribiški čoln. Plavajoči ljudje si obupno prizadevajo, da
bi rešili sebe in plovilo. »Misleča« na griču spremlja dogajanje z izrazom
trpeče žene na obrazu. V tem primeru, kakor v mnogih drugih, ni zabe-
leženo, kdo so ljudje, ki so se s sliko oddolžili za rešitev. Leta 1831 je »svo-
jo« sliko poklonil Pirančan Franc Teracer, ki je z enojambornim barkinom
preživel besneči ciklon. V tem primeru zavzema celo desno stran slike že
prej omenjena strunjanska skupina v idiličnem pogovoru.
V dveh primerih imamo opravka s trčenjem na morju. V noči 21. maja
1849 je Silvester Degrassi iz Izole trčil s svojo bracero v večjo trabakulo.
Na sliki vidimo razbitine in po življenju hlepeče ponesrečence v obupnih
poskusih, da bi se rešili. Slika je skrajno primitivna, vendar nam daje ob-
čutiti grozljivo nevarnost. Umetniško dognan pa je gvaš neznanega sli-
karja, ki je ovekovečil trčenje majhnega čolna tipa »palischerno« s parni-
kom »Trieste« v Tržaškem zalivu. Dogodek je bil zabeležen 14. novembra
1851. Rešeni je bil Vincenc Castro iz Pirana z dvema sinovoma. Umetnik
je z veščo in zanesljivo roko upodobil besneče morje, njegovi valovi so
tako realistično dognani, da imamo vtis, da gledamo resničen ciklon.
Na ciklone spominjajo tudi slike iz let 1850, 1854 in 1889. Prvo je da-
roval Jakob Viezzoli, ki se je rešil s petčlansko družino na obalo Strunjana,
drugo Nikolaj Piavati, verjetno iz Trsta, ki se je rešil s tričlansko posadko
prevrnjene trabakule in tretjo Nikolaj Fragiacomo, Ivan Corassa in Jurij
Viezzoli, vsi trije iz Pirana, ki so za las ušli razbesnelemu morju. Na vseh
treh slikah kraljuje pokončna Misleča, zaskrbljena mati in žena. Skrajni
primitivizem, ki ga na prvi pogled opazimo na vseh treh slikah, kaže na
čopiča nevešče ljudske slikarje, ki niso poznali perspektive in jim je bilo
slikanje le priložnostna zabava.
Poleg bolj ali manj uspešnih ljudskih slikarjev ali »madonerjev«, ki
smo jih srečali do sedaj, nastopajo kot slikarji votivnih podob tudi pra-
vi, šolani slikarji, ki jih lahko občudujemo po naših muzejih pomorstva
od Pirana do Boke Kotorske. Eden med njimi je Tržačan B. Ivankovič (ne-
kateri znanstveniki berejo Bartul, drugi pa Vasa Ivankovič; obe imeni
pa sta trenutno le nedokazana domneva). Ivankoviča lahko označimo
kot pravega »portretista« ladij. Tudi njegove slike srečamo v strunjanski
cerkvi. Leta 1861 mu je za to cerkev naročil sliko Jožef Salo iz Pirana, ki
152
roki. Rosante je prikazan na ribiški ladjici, med njim pa lebdi značilna
strunjanska skupina. Nikolaj Fonda je 4. novembra 1823 padel z bracere
v morje in se »čudežno« rešil. V tem primeru je hotel slikar ponazoriti po
ciklonu razgibano morje. Okoli leta 1830 se je med Piranom in Izolo v ne-
vihti prevrnil večji ribiški čoln. Plavajoči ljudje si obupno prizadevajo, da
bi rešili sebe in plovilo. »Misleča« na griču spremlja dogajanje z izrazom
trpeče žene na obrazu. V tem primeru, kakor v mnogih drugih, ni zabe-
leženo, kdo so ljudje, ki so se s sliko oddolžili za rešitev. Leta 1831 je »svo-
jo« sliko poklonil Pirančan Franc Teracer, ki je z enojambornim barkinom
preživel besneči ciklon. V tem primeru zavzema celo desno stran slike že
prej omenjena strunjanska skupina v idiličnem pogovoru.
V dveh primerih imamo opravka s trčenjem na morju. V noči 21. maja
1849 je Silvester Degrassi iz Izole trčil s svojo bracero v večjo trabakulo.
Na sliki vidimo razbitine in po življenju hlepeče ponesrečence v obupnih
poskusih, da bi se rešili. Slika je skrajno primitivna, vendar nam daje ob-
čutiti grozljivo nevarnost. Umetniško dognan pa je gvaš neznanega sli-
karja, ki je ovekovečil trčenje majhnega čolna tipa »palischerno« s parni-
kom »Trieste« v Tržaškem zalivu. Dogodek je bil zabeležen 14. novembra
1851. Rešeni je bil Vincenc Castro iz Pirana z dvema sinovoma. Umetnik
je z veščo in zanesljivo roko upodobil besneče morje, njegovi valovi so
tako realistično dognani, da imamo vtis, da gledamo resničen ciklon.
Na ciklone spominjajo tudi slike iz let 1850, 1854 in 1889. Prvo je da-
roval Jakob Viezzoli, ki se je rešil s petčlansko družino na obalo Strunjana,
drugo Nikolaj Piavati, verjetno iz Trsta, ki se je rešil s tričlansko posadko
prevrnjene trabakule in tretjo Nikolaj Fragiacomo, Ivan Corassa in Jurij
Viezzoli, vsi trije iz Pirana, ki so za las ušli razbesnelemu morju. Na vseh
treh slikah kraljuje pokončna Misleča, zaskrbljena mati in žena. Skrajni
primitivizem, ki ga na prvi pogled opazimo na vseh treh slikah, kaže na
čopiča nevešče ljudske slikarje, ki niso poznali perspektive in jim je bilo
slikanje le priložnostna zabava.
Poleg bolj ali manj uspešnih ljudskih slikarjev ali »madonerjev«, ki
smo jih srečali do sedaj, nastopajo kot slikarji votivnih podob tudi pra-
vi, šolani slikarji, ki jih lahko občudujemo po naših muzejih pomorstva
od Pirana do Boke Kotorske. Eden med njimi je Tržačan B. Ivankovič (ne-
kateri znanstveniki berejo Bartul, drugi pa Vasa Ivankovič; obe imeni
pa sta trenutno le nedokazana domneva). Ivankoviča lahko označimo
kot pravega »portretista« ladij. Tudi njegove slike srečamo v strunjanski
cerkvi. Leta 1861 mu je za to cerkev naročil sliko Jožef Salo iz Pirana, ki
152
