Page 151 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 151
Samo morje je vedelo ... Votivne podobe v cerkvi Marije Strunjanske in v Pomorskem muzeju
lažje povedali na polpoklicnemu »madonerju«, ki je sprejemal zahtevnejša
naročila, ki jih je pa izvajal na skoraj vedno enak, rekli bi priučen in zaradi
tega dolgočasen in motivno ter barvno preprost način. Še bolje so jih znali
poslušati pravi umetniki, ki pa so bili toliko samovoljni, da so dali slikam
vedno nekaj svojega, ki se torej niso verno držali pripovedovanja. V
glavnem pa so bili vse to ljudje, ki so vedeli, kaj je jambor in kaj je jadrnik,
ki so dokaj podobno poznali vrvje in škripčevje, ki so vedeli, kakšna
morajo biti jadra in kako je treba z njimi manevrirati. Tako se je torej
misel, ki je v nevihti, požaru ali v kaki drugi nesreči, ki je zadela ladjo,
poromala na dom, na ženo, mater ali, če hočemo, na njun simbol v obliki
Trpeče, Misleče ali še najraje Ljubeče, se je ob vrnitvi spremenila v sliko, ki
so jo izdelale bolj ali manj vešče roke in ki je poromala v romarsko cerkev.
Kakor rečeno, je bila ena takih cerkva tudi cerkev Marije Strunjanske.
Tam je bilo ohranjenih mnogo slik, ki jih je nerazumevanje naših petdese-
tih let odstranjevalo – celo iz stare šare. Vendar jih je nekaj ostalo, ostale
pa so tudi po domovih pomorščakov in našle prostor v muzeju. Naj starej-
ša je iz leta 1787. Predstavlja razbito jadrnico in plavajoče mornarje, ki se
rešujejo proti kopnemu. V zgornjem levem vogalu je značilna strunjanska
skupina s sedečo Marijo, klečečim Šentpasom in dvema smrtnikoma, ki
radovedno poslušata njun pogovor (ali ni firbec lastnost samo našega sto-
letja?) Slika je sicer primitivna, vendar izdaja roko precej veščega »mado-
nerja«. Strunjanski cerkvi jo je namenil Jernej Viezzoli iz Pirana, ki pa v
posvetilu ni bolje opisal dogodka, v katerem si je rešil življenje.
Sledita dva akvarela, ki sicer spadata v naše kraje le zaradi dogodka,
ki se je dogodil v bližini našega mesta leta 1812. Na prvi pogled vidimo, da
nas sliki prestavita v dobo Napoleonovih vojn. 22. februarja 1812 sta dve
angleški ladji, in sicer bojna ladja »Vittorioso« in brig »Vesel« (ime je zelo
značilno), pet milj od Pirana, trčili na francosko bojno ladjo »Rivoli«, ki je
plula od Trsta proti Jugu. Vnela se je bitka, ki je trajala ves dan in vso na-
slednjo noč. Umetnik, kajti to pot gre za resničnega umetnika, je nasli-
kal trenutek iz dnevnega in trenutek iz nočnega dela bitke. Oba akvarela
sta zelo razgibana in barvno bogata. Sliki sta bili namenjeni mornariški
cerkvi v Boki Kotorski. Podaril ju je Vincenc Makarovič iz Perasta, ki se je
nepoškodovan vrnil iz peklenskega ognja, ki je padal na francosko ladjo,
na kateri je služil.
Nagibi, ki so privedli do izdelovanja in darovanja votivnih podob,
so bili v Strunjanu kaj različni kakor drugje. Pirančan Lovrenc Rosante
je sliko daroval zato, ker se mu je 11. novembra 1813 sprožila pištola v
151
lažje povedali na polpoklicnemu »madonerju«, ki je sprejemal zahtevnejša
naročila, ki jih je pa izvajal na skoraj vedno enak, rekli bi priučen in zaradi
tega dolgočasen in motivno ter barvno preprost način. Še bolje so jih znali
poslušati pravi umetniki, ki pa so bili toliko samovoljni, da so dali slikam
vedno nekaj svojega, ki se torej niso verno držali pripovedovanja. V
glavnem pa so bili vse to ljudje, ki so vedeli, kaj je jambor in kaj je jadrnik,
ki so dokaj podobno poznali vrvje in škripčevje, ki so vedeli, kakšna
morajo biti jadra in kako je treba z njimi manevrirati. Tako se je torej
misel, ki je v nevihti, požaru ali v kaki drugi nesreči, ki je zadela ladjo,
poromala na dom, na ženo, mater ali, če hočemo, na njun simbol v obliki
Trpeče, Misleče ali še najraje Ljubeče, se je ob vrnitvi spremenila v sliko, ki
so jo izdelale bolj ali manj vešče roke in ki je poromala v romarsko cerkev.
Kakor rečeno, je bila ena takih cerkva tudi cerkev Marije Strunjanske.
Tam je bilo ohranjenih mnogo slik, ki jih je nerazumevanje naših petdese-
tih let odstranjevalo – celo iz stare šare. Vendar jih je nekaj ostalo, ostale
pa so tudi po domovih pomorščakov in našle prostor v muzeju. Naj starej-
ša je iz leta 1787. Predstavlja razbito jadrnico in plavajoče mornarje, ki se
rešujejo proti kopnemu. V zgornjem levem vogalu je značilna strunjanska
skupina s sedečo Marijo, klečečim Šentpasom in dvema smrtnikoma, ki
radovedno poslušata njun pogovor (ali ni firbec lastnost samo našega sto-
letja?) Slika je sicer primitivna, vendar izdaja roko precej veščega »mado-
nerja«. Strunjanski cerkvi jo je namenil Jernej Viezzoli iz Pirana, ki pa v
posvetilu ni bolje opisal dogodka, v katerem si je rešil življenje.
Sledita dva akvarela, ki sicer spadata v naše kraje le zaradi dogodka,
ki se je dogodil v bližini našega mesta leta 1812. Na prvi pogled vidimo, da
nas sliki prestavita v dobo Napoleonovih vojn. 22. februarja 1812 sta dve
angleški ladji, in sicer bojna ladja »Vittorioso« in brig »Vesel« (ime je zelo
značilno), pet milj od Pirana, trčili na francosko bojno ladjo »Rivoli«, ki je
plula od Trsta proti Jugu. Vnela se je bitka, ki je trajala ves dan in vso na-
slednjo noč. Umetnik, kajti to pot gre za resničnega umetnika, je nasli-
kal trenutek iz dnevnega in trenutek iz nočnega dela bitke. Oba akvarela
sta zelo razgibana in barvno bogata. Sliki sta bili namenjeni mornariški
cerkvi v Boki Kotorski. Podaril ju je Vincenc Makarovič iz Perasta, ki se je
nepoškodovan vrnil iz peklenskega ognja, ki je padal na francosko ladjo,
na kateri je služil.
Nagibi, ki so privedli do izdelovanja in darovanja votivnih podob,
so bili v Strunjanu kaj različni kakor drugje. Pirančan Lovrenc Rosante
je sliko daroval zato, ker se mu je 11. novembra 1813 sprožila pištola v
151
