Page 147 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
Samo morje je vedelo ...
Votivne podobe v cerkvi Marije Strunjanske
in v Pomorskem muzeju v Piranu (18.–20. stol.)
Po mnogih romarskih cerkvah na Slovenskem dobimo med drugimi vo-
tivnimi podobami tudi podobe, ki nam očitno prikazujejo dogodke na
morju. Precej pogost pojav motiva ladje je bil na primer na Sv. gori pri
Gorici, prav tako v Sv. Križu na Vipavskem, na Brezjah in drugod. Večina
le-teh se je izgubila v desetletjih pred in po prvi svetovni vojni. Ta se-
stavek je namenjen pomorskim votivnim podobam, ki so se ohranile v
Marijini cerkvi v Strunjanu in v Pomorskem muzeju v Piranu. Ne more-
mo reči, da so te podobe vrhunski umetniški dosežki. Nasprotno, v veči-
ni primerov so pod vsakim umetniškim povprečjem, primitivne in naiv-
ne, tako da o pravi umetnosti večinoma sploh ne moremo govoriti. Zato
nastane vprašanje, kako so te slike nastale. Ljudje, ki so prinašali votiv-
ne podobe v romarske cerkve, so imeli veliko bogastvo: z upanjem zdru-
ženo revščino. Upanje jim je bilo kakor srebro, zlato, diamanti ... To so bili
ljudje iz posebne zmesi, takih v svetovni trgovini skoraj ne najdemo več.
Z lahkoto so trpeli vsako pomanjkanje, strah in trpljenje. Nikogar ni bilo,
da bi jih videl, da bi potem pripovedoval, kaj so doživljali in kaj so trpe-
li. Samo morje je vedelo, kdo so bili, česa so bili zmožni in kaj so naredi-
li. Toda morje je nemo in ne izgovarja razumljivih besed. Vendar se člo-
veštvo vseeno lahko pohvali, da je ustvarilo tiste ljudi. Med njimi so bili
veliki poštenjaki, a tudi z visokimi ordeni odlikovani in neodlikovani ma-
lopridneži, ki pa so lahko v eni sami noči ali eni sami nevihti težko plača-
li vse, kar so drugim povzročili kot malopridneži.
Njihovo upanje je živelo nekje, kjer jim ni nihče pomagal niti umirati.
Bili so sami in nedosegljivi, morda bliže nebu kakor kopnini. Samo mor-
je je vedelo zanje. In morda je bilo to njihovo upanje, ki so mu često daja-
li otipljivo obliko in podobo ženske, edino kar jih je vezalo na dom, ženo
in otroke. Obliko in podobo ženske? Prav tako. V antični Grčiji je bila ta
ženska boginja Tetis, v starem Egiptu Isis ali druga boginja, ki so si jo za-
mišljali s šestnajstimi dojkami, v starem Rimu so to bile po svoji lepo-
ti privlačne morske Nimfe ali Sirene. V srednjem veku in v moderni dobi
je miriado boginj in siren nadomestila Marija, ki so jo mornarji popolno-
ma počlovečili in spremenili v žensko, kar jim ni bilo posebno težko, saj
je bila ženska in mati. Prav zaradi tega, ker je bila ženska in mati, ker to-
147
Votivne podobe v cerkvi Marije Strunjanske
in v Pomorskem muzeju v Piranu (18.–20. stol.)
Po mnogih romarskih cerkvah na Slovenskem dobimo med drugimi vo-
tivnimi podobami tudi podobe, ki nam očitno prikazujejo dogodke na
morju. Precej pogost pojav motiva ladje je bil na primer na Sv. gori pri
Gorici, prav tako v Sv. Križu na Vipavskem, na Brezjah in drugod. Večina
le-teh se je izgubila v desetletjih pred in po prvi svetovni vojni. Ta se-
stavek je namenjen pomorskim votivnim podobam, ki so se ohranile v
Marijini cerkvi v Strunjanu in v Pomorskem muzeju v Piranu. Ne more-
mo reči, da so te podobe vrhunski umetniški dosežki. Nasprotno, v veči-
ni primerov so pod vsakim umetniškim povprečjem, primitivne in naiv-
ne, tako da o pravi umetnosti večinoma sploh ne moremo govoriti. Zato
nastane vprašanje, kako so te slike nastale. Ljudje, ki so prinašali votiv-
ne podobe v romarske cerkve, so imeli veliko bogastvo: z upanjem zdru-
ženo revščino. Upanje jim je bilo kakor srebro, zlato, diamanti ... To so bili
ljudje iz posebne zmesi, takih v svetovni trgovini skoraj ne najdemo več.
Z lahkoto so trpeli vsako pomanjkanje, strah in trpljenje. Nikogar ni bilo,
da bi jih videl, da bi potem pripovedoval, kaj so doživljali in kaj so trpe-
li. Samo morje je vedelo, kdo so bili, česa so bili zmožni in kaj so naredi-
li. Toda morje je nemo in ne izgovarja razumljivih besed. Vendar se člo-
veštvo vseeno lahko pohvali, da je ustvarilo tiste ljudi. Med njimi so bili
veliki poštenjaki, a tudi z visokimi ordeni odlikovani in neodlikovani ma-
lopridneži, ki pa so lahko v eni sami noči ali eni sami nevihti težko plača-
li vse, kar so drugim povzročili kot malopridneži.
Njihovo upanje je živelo nekje, kjer jim ni nihče pomagal niti umirati.
Bili so sami in nedosegljivi, morda bliže nebu kakor kopnini. Samo mor-
je je vedelo zanje. In morda je bilo to njihovo upanje, ki so mu često daja-
li otipljivo obliko in podobo ženske, edino kar jih je vezalo na dom, ženo
in otroke. Obliko in podobo ženske? Prav tako. V antični Grčiji je bila ta
ženska boginja Tetis, v starem Egiptu Isis ali druga boginja, ki so si jo za-
mišljali s šestnajstimi dojkami, v starem Rimu so to bile po svoji lepo-
ti privlačne morske Nimfe ali Sirene. V srednjem veku in v moderni dobi
je miriado boginj in siren nadomestila Marija, ki so jo mornarji popolno-
ma počlovečili in spremenili v žensko, kar jim ni bilo posebno težko, saj
je bila ženska in mati. Prav zaradi tega, ker je bila ženska in mati, ker to-
147
