Page 156 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 156
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
V naših slikah smo opazili, da so vedno navedeni le »rešeni« ljudje.
Z izjemo ene same, nobena ne govori o rešiteljih. Če bi hoteli navesti tudi
te, bi morali seči po dolgih seznamih brodolomov, ki so ohranjeni v trža-
ških, reških in beneških arhivih. Toda vsem omenjenim je bilo glavno, da
so bili rešeni ali da so se rešili. Kajti človek, ki se potaplja z ladjo, je kakor
otrok, ki se mu je zlomila najljubša igrača. Edino, kar želi in hoče z vsemi
svojimi silami, je to, da bi ga kdo vzel v roke, da bi ga kdo pestoval. To ve-
lja toliko, kakor da bi ga potegnili iz vode, ognja ali iz druge nevarnosti.
Ko pa nevarnost mine, je važen »on sam«, »kdor« ga je rešil ali pestoval,
če naj ohranimo prispodobo z otrokom, je v trenutku pozabljen. Če bi ho-
teli preverjati, kdo so bili rešitelji, bi nedvomno prišli do zaključka, da je
bil med rešitelji marsikateri odlikovan malopridnež, ki bi mu bilo v dru-
gačnih razmerah človeško življenje (tudi svoje) vredno komaj groš. A ljud-
je so lahko malopridni in malopridna njihova dejanja, in to često so; toda
če človek naredi eno samo stvar, ki sveti kakor kos sonca, se nam zdi, da
sonce sveti na vse ljudi.
Človek je z elektroniko dosegel velik napredek, in je šele na začetku (in
prav je tako). Toda ali se zaveda, kaj je izgubil? Najbrž je za tako spoznanje
prekmalu. Romantika starega pomorstva je za vedno izgubljena. Čas, ko je
Mariji namenjena podoba ali podobica stala manj kot moderna umetnina,
je za vedno minil, čeprav so te podobe pravzaprav predstavljale neko
»življenje po smrti«, v prenesenem smislu, če se spomnimo na rešitev,
neko »resnično vstajenje«.
156
V naših slikah smo opazili, da so vedno navedeni le »rešeni« ljudje.
Z izjemo ene same, nobena ne govori o rešiteljih. Če bi hoteli navesti tudi
te, bi morali seči po dolgih seznamih brodolomov, ki so ohranjeni v trža-
ških, reških in beneških arhivih. Toda vsem omenjenim je bilo glavno, da
so bili rešeni ali da so se rešili. Kajti človek, ki se potaplja z ladjo, je kakor
otrok, ki se mu je zlomila najljubša igrača. Edino, kar želi in hoče z vsemi
svojimi silami, je to, da bi ga kdo vzel v roke, da bi ga kdo pestoval. To ve-
lja toliko, kakor da bi ga potegnili iz vode, ognja ali iz druge nevarnosti.
Ko pa nevarnost mine, je važen »on sam«, »kdor« ga je rešil ali pestoval,
če naj ohranimo prispodobo z otrokom, je v trenutku pozabljen. Če bi ho-
teli preverjati, kdo so bili rešitelji, bi nedvomno prišli do zaključka, da je
bil med rešitelji marsikateri odlikovan malopridnež, ki bi mu bilo v dru-
gačnih razmerah človeško življenje (tudi svoje) vredno komaj groš. A ljud-
je so lahko malopridni in malopridna njihova dejanja, in to često so; toda
če človek naredi eno samo stvar, ki sveti kakor kos sonca, se nam zdi, da
sonce sveti na vse ljudi.
Človek je z elektroniko dosegel velik napredek, in je šele na začetku (in
prav je tako). Toda ali se zaveda, kaj je izgubil? Najbrž je za tako spoznanje
prekmalu. Romantika starega pomorstva je za vedno izgubljena. Čas, ko je
Mariji namenjena podoba ali podobica stala manj kot moderna umetnina,
je za vedno minil, čeprav so te podobe pravzaprav predstavljale neko
»življenje po smrti«, v prenesenem smislu, če se spomnimo na rešitev,
neko »resnično vstajenje«.
156
