Page 159 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb« (1941)
5. aprila med 19. in 20. uro so Spasič, Mašera, Tomšič in poročnik boj-
ne ladje. Ivo Šibenik odšli z ladje in se napotili proti Kotoru. Na sprehodu
so srečali nekega oficirja mornariške obveščevalne službe, ki jim je zaupno
povedal, da se naslednje jutro pričakuje nemški in italijanski napad na
Jugoslavijo. Štirje oficirji so se v vsej naglici vrnili na ladje. Komandanta
so seznanili s temi poslednjimi obvestili in zahtevali, da se ladji pripravi-
ta za boj. Tako Lepetič kakor Krizomali sta odgovorila, da nimata nika-
kih navodil in da na ladjah ostane normalna mirnodobska služba. To sta
verjetno storila po medsebojnem posvetu, kjer je imel Krizomali glavno
besedo. Toda komandanta nista računala na odločnost artilerijskih ofi-
cirjev. Mašera, Spasič, Tomšič in Šibenik so se zbrali v menzi »Zagreba« in
se dogovorili, da bodo naslednje jutro ob 4. uri dvignili posadko protiavi-
onskih topov in mitraljezov in da bosta prva artilerijska oficirja prisotna
pri poteku priprav. Obenem so omenjeni oficirji pripravili ladje za obram-
bo pred napadom.
Kar se tiče »Zagreba«, lahko rečemo, da sta Mašera in Spasič s tem
trenutkom prevzela vso odgovornost za usodo ladje. Ob 5. uri zjutraj je bil
rušilec dobro pripravljen. Uro kasneje se je pojavil nizko na nebu italijan-
ski izvidnik. Za njim so se pojavili bombarderai. Mašera, ki je bil v ugo-
dnejšem položaju, je odprl ogenj na italijansko formacijo, ki je bila nad
Tivtom, Kmalu nato je odprl ogenj tudi Tomšič z »Beograda«. Italijani so
kmalu odleteli z nekaj poškodovanimi avioni. Krizomali in Lepetič sta
ves ta čas ostala v svojih kabinah.
Ob 13. uri, ko je »Beograd« komaj izplul, medtem ko je bil »Zagreb« še
vezan na obalo, se je pojavila eskadrila italijanskih »piccardellijev«. Nad
»Beogradom« jih je bilo devet, nad »Zagrebom« pa trije. Italijani so začeli
bombardirati. Bombe, ki so bile namenjene »Zagrebu«, so padale na oba-
lo. Tiste, ki so bile namenjene »Beogradu«, so padale v morje. Položaj pa
je bil takšen, da so gledalci mislili, da sta oba rušilca popolnoma izgublje-
na. Na hvalo Mašeri in Tomšiču, ki sta bila ves čas pri p. a. topovih, pa sta
se ladji rešili brez večje škode. Trije italijanski avioni pa so bili sestreljeni.
Od 6. aprila dalje sta rušilca plula sem pa tja po Boki brez vojaškega
cilja. Posadki nista vedeli, kaj se dogaja. Nekateri mlajši oficirji so zahte-
vali, da ladji izploveta iz Boke na odprto morje in napadata komunikaci-
je Albanija–južna Italija. Toda komandanta nista hotela slišati teh zahtev
in vse je ostalo pri starem.
V tem času sta Spasič in Mašera na »Zagrebu« skušala pridobiti večji
del posadke s tem, da sta v zaupnih pogovorih poučila ljudi o političnem
159
5. aprila med 19. in 20. uro so Spasič, Mašera, Tomšič in poročnik boj-
ne ladje. Ivo Šibenik odšli z ladje in se napotili proti Kotoru. Na sprehodu
so srečali nekega oficirja mornariške obveščevalne službe, ki jim je zaupno
povedal, da se naslednje jutro pričakuje nemški in italijanski napad na
Jugoslavijo. Štirje oficirji so se v vsej naglici vrnili na ladje. Komandanta
so seznanili s temi poslednjimi obvestili in zahtevali, da se ladji pripravi-
ta za boj. Tako Lepetič kakor Krizomali sta odgovorila, da nimata nika-
kih navodil in da na ladjah ostane normalna mirnodobska služba. To sta
verjetno storila po medsebojnem posvetu, kjer je imel Krizomali glavno
besedo. Toda komandanta nista računala na odločnost artilerijskih ofi-
cirjev. Mašera, Spasič, Tomšič in Šibenik so se zbrali v menzi »Zagreba« in
se dogovorili, da bodo naslednje jutro ob 4. uri dvignili posadko protiavi-
onskih topov in mitraljezov in da bosta prva artilerijska oficirja prisotna
pri poteku priprav. Obenem so omenjeni oficirji pripravili ladje za obram-
bo pred napadom.
Kar se tiče »Zagreba«, lahko rečemo, da sta Mašera in Spasič s tem
trenutkom prevzela vso odgovornost za usodo ladje. Ob 5. uri zjutraj je bil
rušilec dobro pripravljen. Uro kasneje se je pojavil nizko na nebu italijan-
ski izvidnik. Za njim so se pojavili bombarderai. Mašera, ki je bil v ugo-
dnejšem položaju, je odprl ogenj na italijansko formacijo, ki je bila nad
Tivtom, Kmalu nato je odprl ogenj tudi Tomšič z »Beograda«. Italijani so
kmalu odleteli z nekaj poškodovanimi avioni. Krizomali in Lepetič sta
ves ta čas ostala v svojih kabinah.
Ob 13. uri, ko je »Beograd« komaj izplul, medtem ko je bil »Zagreb« še
vezan na obalo, se je pojavila eskadrila italijanskih »piccardellijev«. Nad
»Beogradom« jih je bilo devet, nad »Zagrebom« pa trije. Italijani so začeli
bombardirati. Bombe, ki so bile namenjene »Zagrebu«, so padale na oba-
lo. Tiste, ki so bile namenjene »Beogradu«, so padale v morje. Položaj pa
je bil takšen, da so gledalci mislili, da sta oba rušilca popolnoma izgublje-
na. Na hvalo Mašeri in Tomšiču, ki sta bila ves čas pri p. a. topovih, pa sta
se ladji rešili brez večje škode. Trije italijanski avioni pa so bili sestreljeni.
Od 6. aprila dalje sta rušilca plula sem pa tja po Boki brez vojaškega
cilja. Posadki nista vedeli, kaj se dogaja. Nekateri mlajši oficirji so zahte-
vali, da ladji izploveta iz Boke na odprto morje in napadata komunikaci-
je Albanija–južna Italija. Toda komandanta nista hotela slišati teh zahtev
in vse je ostalo pri starem.
V tem času sta Spasič in Mašera na »Zagrebu« skušala pridobiti večji
del posadke s tem, da sta v zaupnih pogovorih poučila ljudi o političnem
159
