Page 166 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 166
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Rušilec Zagreb.
na ladjo narednik Milan Bitenc iz Škofljice pri Ljubljani. Njemu in še ne-
katerim drugim je Mašera naročil, naj preostalo obleko in perilo razmeče-
jo po prostorih in polijejo z nafto. Ukaz so izvršili. Pomagal jim je poroč-
nik Spasič. Bitenca je Mašera zadržal v oficirskih prostorih in mu dal svoj
daljnogled za spomin. »Rad bi šel s teboj domov, a ne morem. Moje mesto
je na ladji!« Stisnila sta si roke in Bitenc je odšel.
Med zadnjimi je odhajal tudi vodnik Ivan Cerar. Njega je ustavil
Spasič, ki ga je dolgo poznal, se mu zahvalil za zvesto službo in mu zaže-
lel srečno pot do žene in otroka. Mašera, ki je to opazil, se je približal in
se poslovil z besedami:
»Do zadnjega ste opravljali svojo dolžnost. Hvala vam! Toda ladjo za-
pustite čimprej, kajti ladje ne damo! Ne gre drugače, preveč pete ko-
lone je okoli nas. Bodite pošteni, borite se za narod in ostanite takšni,
kot ste bili, in kakršnega vas jaz poznam. Srečno in čimprej z ladje!«
Cerar ga je vprašal, če je to nalog. Mašera je kratko in ostro odgovo-
ril »da!«. Še enkrat sta se pozdravila in Cerar je odšel. Po nekaj korakih
se je obrnil in še zadnjič videl oba oficirja v medsebojnem pogovoru. Ta je
bil kratek, kajti takoj nato sta se razšla. Spasič na premec, Mašera pa na
krmo.
166
Rušilec Zagreb.
na ladjo narednik Milan Bitenc iz Škofljice pri Ljubljani. Njemu in še ne-
katerim drugim je Mašera naročil, naj preostalo obleko in perilo razmeče-
jo po prostorih in polijejo z nafto. Ukaz so izvršili. Pomagal jim je poroč-
nik Spasič. Bitenca je Mašera zadržal v oficirskih prostorih in mu dal svoj
daljnogled za spomin. »Rad bi šel s teboj domov, a ne morem. Moje mesto
je na ladji!« Stisnila sta si roke in Bitenc je odšel.
Med zadnjimi je odhajal tudi vodnik Ivan Cerar. Njega je ustavil
Spasič, ki ga je dolgo poznal, se mu zahvalil za zvesto službo in mu zaže-
lel srečno pot do žene in otroka. Mašera, ki je to opazil, se je približal in
se poslovil z besedami:
»Do zadnjega ste opravljali svojo dolžnost. Hvala vam! Toda ladjo za-
pustite čimprej, kajti ladje ne damo! Ne gre drugače, preveč pete ko-
lone je okoli nas. Bodite pošteni, borite se za narod in ostanite takšni,
kot ste bili, in kakršnega vas jaz poznam. Srečno in čimprej z ladje!«
Cerar ga je vprašal, če je to nalog. Mašera je kratko in ostro odgovo-
ril »da!«. Še enkrat sta se pozdravila in Cerar je odšel. Po nekaj korakih
se je obrnil in še zadnjič videl oba oficirja v medsebojnem pogovoru. Ta je
bil kratek, kajti takoj nato sta se razšla. Spasič na premec, Mašera pa na
krmo.
166
