Page 161 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb« (1941)
titi in pristati na Tivatskem polju. Pilotiral ga je Marko Rupnik, sin gene-
rala Leona Rupnika.
Po tem dogodku sta rušilca zopet brez cilja plula po zalivu. Videlo se
je, da vodstvo mornarice nima nikakega obrambnega niti napadalnega
koncepta. Spasič in Mašera sta se še bolj posvetila posadki in skušala dvi-
gati moralo. Po nekaterih podatkih sodeč izgleda, da sta poskušala prido-
biti nekatere odgovorne oficirje in podoficirje za izplovitev brez koman-
danta, toda to jima ni uspelo, predvsem zato, ker so tak izhod odklanjali
oficirji, zlasti ustaši in ustaško razpoloženi podoficirji, kot na primer na-
rednik Fric.
10. aprila zvečer je prišlo do najznačilnejšega dogodka. Medtem ko
so oficirji večerjali, je prišel v menzo na »Zagrebu« komandant Nikola
Krizomali. Zahteval je tišino, nato pa dejal, da je Jugoslavija razpadla in
da je proglašena Nezavisna država Hrvatska. Hotel je govoriti še naprej.
Toda v tem trenutku je Mašera skočil pokonci in s pištolo, grozeče uperje-
no v komandanta, dejal, da je to dezinformacija, sovražno dejanje, za ka-
terega se oficirje kaznuje s smrtjo. Nastalo je težko vzdušje. Komandant
je pobegnil v svojo kabino in od tam poskušal zgladiti spor, kar mu pa ni
takoj uspelo. Pred Mašero in Spasiča pa se ni upal do 13. aprila.
V zadnjih dnevih so bili na štabu eskadre pri k. admiralu Emilu
Domanjku večkrat sestanki, katerih se je udeleževal tudi Krizomali. Kaj
so na teh sestankih razpravljali, mlajši oficirji niso vedeli. Šlo pa je v glav-
nem za dve tezi. Prvo je zagovarjal tedanji kbl Ivan Kern. Dokazoval je,
da morajo sposobne plovne enote odpluti na odprto morje in se pridruži-
ti zaveznikom v Sredozemlju (posebno še zato, ker so bili Angleži priprav-
ljeni pomagati pri izplovitvi) ter nadaljevati boj. Druga teza je obstajala
v tem, da se vse plovne enote potopijo. Kdo jo je zagovarjal, nisem mogel
dognati. Domanjko pa je končno prišel s tretjo tezo, da naj se »mornari-
ca preda Hrvatom in s tem omogoči eksistenčno možnost oficirjem in po-
doficirjem za čas vojne«. Razen jasnega Kemovega stališča, ki je bilo takoj
na prvem sestanku ovrženo, ker so poveljniki ladij trdili, da plovne enote
niso sposobne za odhod, vidimo v vrstah komandantov jasno nagnjenje,
da se pridružijo tretji, Domanjkovi tezi. Torej popolno pomanjkanje bor-
benosti, skrajna neodgovornost do države in vlade.
Duh teh sestankov se je raznesel tudi med ostale oficirje na ladjah.
Hrvaški ustaški oficirji in podoficirji so imeli krasno priliko vnašati še
večjo demoralizacijo med moštvo in nižje podoficirje, ki so že itak čutili,
da je vodstvo mornarice precej pripomoglo k dezorganizaciji, da je prav-
161
titi in pristati na Tivatskem polju. Pilotiral ga je Marko Rupnik, sin gene-
rala Leona Rupnika.
Po tem dogodku sta rušilca zopet brez cilja plula po zalivu. Videlo se
je, da vodstvo mornarice nima nikakega obrambnega niti napadalnega
koncepta. Spasič in Mašera sta se še bolj posvetila posadki in skušala dvi-
gati moralo. Po nekaterih podatkih sodeč izgleda, da sta poskušala prido-
biti nekatere odgovorne oficirje in podoficirje za izplovitev brez koman-
danta, toda to jima ni uspelo, predvsem zato, ker so tak izhod odklanjali
oficirji, zlasti ustaši in ustaško razpoloženi podoficirji, kot na primer na-
rednik Fric.
10. aprila zvečer je prišlo do najznačilnejšega dogodka. Medtem ko
so oficirji večerjali, je prišel v menzo na »Zagrebu« komandant Nikola
Krizomali. Zahteval je tišino, nato pa dejal, da je Jugoslavija razpadla in
da je proglašena Nezavisna država Hrvatska. Hotel je govoriti še naprej.
Toda v tem trenutku je Mašera skočil pokonci in s pištolo, grozeče uperje-
no v komandanta, dejal, da je to dezinformacija, sovražno dejanje, za ka-
terega se oficirje kaznuje s smrtjo. Nastalo je težko vzdušje. Komandant
je pobegnil v svojo kabino in od tam poskušal zgladiti spor, kar mu pa ni
takoj uspelo. Pred Mašero in Spasiča pa se ni upal do 13. aprila.
V zadnjih dnevih so bili na štabu eskadre pri k. admiralu Emilu
Domanjku večkrat sestanki, katerih se je udeleževal tudi Krizomali. Kaj
so na teh sestankih razpravljali, mlajši oficirji niso vedeli. Šlo pa je v glav-
nem za dve tezi. Prvo je zagovarjal tedanji kbl Ivan Kern. Dokazoval je,
da morajo sposobne plovne enote odpluti na odprto morje in se pridruži-
ti zaveznikom v Sredozemlju (posebno še zato, ker so bili Angleži priprav-
ljeni pomagati pri izplovitvi) ter nadaljevati boj. Druga teza je obstajala
v tem, da se vse plovne enote potopijo. Kdo jo je zagovarjal, nisem mogel
dognati. Domanjko pa je končno prišel s tretjo tezo, da naj se »mornari-
ca preda Hrvatom in s tem omogoči eksistenčno možnost oficirjem in po-
doficirjem za čas vojne«. Razen jasnega Kemovega stališča, ki je bilo takoj
na prvem sestanku ovrženo, ker so poveljniki ladij trdili, da plovne enote
niso sposobne za odhod, vidimo v vrstah komandantov jasno nagnjenje,
da se pridružijo tretji, Domanjkovi tezi. Torej popolno pomanjkanje bor-
benosti, skrajna neodgovornost do države in vlade.
Duh teh sestankov se je raznesel tudi med ostale oficirje na ladjah.
Hrvaški ustaški oficirji in podoficirji so imeli krasno priliko vnašati še
večjo demoralizacijo med moštvo in nižje podoficirje, ki so že itak čutili,
da je vodstvo mornarice precej pripomoglo k dezorganizaciji, da je prav-
161
