Page 164 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 164
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
ročnik bojne ladje Milan Zupančič in drugi, bili pripravljeni tvegati vse,
da bi svoje plovne enote odpeljali izven dosega sovražnikov. Tako je pov-
sem verjetno, da sta že vnaprej pripravljala vse podrobnosti za uničenje
rušilca. Vendar sta še vedno skušala obdržati zvesto posadko pod svo-
jo kontrolo. Najbolj aktiven je bil v tem pogledu Mašera. Spasič, ki je bil
zgovoren, je večkrat nagovoril skupine mornarjev in jih skušal bodriti.
Obema se je poznalo, da sta skrajno napeta in izmučena.
13. aprila popoldne sta dobila rušilca ukaz, da se vežeta v zalivu
Krtole in da se zakamuflirata. Posadki sta pristopili h kamuflaži – sko-
raj bi rekli – z navdušenjem, ker je to delo predstavljalo neko spremembo.
Mašera in Spasič pa sta si bila kmalu na jasnem, zakaj kamuflaža, še isti
večer je Krizomali zagovarjal ukrep s tem, da bi sicer pri bombnih napa-
dih izgubili preveč ljudi. Istočasno pa je nekdo iz hrvaškega dela posad-
ke raznesel vest, da je bilo med Jugoslavijo na eni ter Nemčijo in Italijo
na drugi strani sklenjeno nekakšno premirje. Bilo je jasno, da je bil za to
vestjo zopet Krizomali. Mašera je to posebej poudaril, ko je prepričeval
skupino podoficirjev, da je ves ukrep storjen le zato, da bi se moštvo še
bolj dezorganiziralo.
14. aprila je oba rušilca preletelo nekaj italijanskih izvidnikov.
Posadki pa nista smeli streljati. Kljub prepovedi komandanta pa je Mašera
držal artilerijsko posadko v pripravljenosti. Popoldne se je z obeh rušilcev
izkrcalo vse moštvo, razen posadke protiavionskih topov. Isto se je zgodi-
lo naslednjega dne. To pot pa sta ostali posadki na kopnem vse do 17. apri-
la. Kaj se je ta čas dogajalo na »Zagrebu«, ne ve nihče. Mašera in Spasič
sta ostala na ladji, vendar razen nujnih povelj nista dala vedeti, kaj misli-
ta. Vsekakor pa sta gotovo vsaj 16. aprila izvedela za kapitulacijo jugoslo-
vanske vojske. Kako jima je bilo pri duši, si lahko samo mislimo. Posebno
Mašeri, katerega ožja domovina je bila razkosana med Nemce, Italijane
in Madžare.
16. aprila zvečer sta tudi Mašera in Spasič zapustila ladjo. Odšla sta v
bližino »Beograda«, da bi poiskala Tomšiča, ki je s poročnikom Šibenikom
sedel ob obali. Med štirimi oficirji se je razpletel pogovor o položaju, mor-
narici, komandantih itd. Ko so govorili o komandantih, je Mašera med
drugim kritično rekel: »Glejte, kaj so napravili iz naših ladij!... Posadke so
izkrcali, da se slučajno ne bi našel kdo, ki bi mornarje nagovoril, da bi odšli
na odprto morje. Pri nas na »Zagrebu« je moštvo demoralizirano do kra-
ja, tako da nihče noče nazaj na ladjo. Nič več ne moremo storiti.« Oficirja z
»Beograda« sta ugotovila, da je na njuni ladji približno enako stanje. Nato
164
ročnik bojne ladje Milan Zupančič in drugi, bili pripravljeni tvegati vse,
da bi svoje plovne enote odpeljali izven dosega sovražnikov. Tako je pov-
sem verjetno, da sta že vnaprej pripravljala vse podrobnosti za uničenje
rušilca. Vendar sta še vedno skušala obdržati zvesto posadko pod svo-
jo kontrolo. Najbolj aktiven je bil v tem pogledu Mašera. Spasič, ki je bil
zgovoren, je večkrat nagovoril skupine mornarjev in jih skušal bodriti.
Obema se je poznalo, da sta skrajno napeta in izmučena.
13. aprila popoldne sta dobila rušilca ukaz, da se vežeta v zalivu
Krtole in da se zakamuflirata. Posadki sta pristopili h kamuflaži – sko-
raj bi rekli – z navdušenjem, ker je to delo predstavljalo neko spremembo.
Mašera in Spasič pa sta si bila kmalu na jasnem, zakaj kamuflaža, še isti
večer je Krizomali zagovarjal ukrep s tem, da bi sicer pri bombnih napa-
dih izgubili preveč ljudi. Istočasno pa je nekdo iz hrvaškega dela posad-
ke raznesel vest, da je bilo med Jugoslavijo na eni ter Nemčijo in Italijo
na drugi strani sklenjeno nekakšno premirje. Bilo je jasno, da je bil za to
vestjo zopet Krizomali. Mašera je to posebej poudaril, ko je prepričeval
skupino podoficirjev, da je ves ukrep storjen le zato, da bi se moštvo še
bolj dezorganiziralo.
14. aprila je oba rušilca preletelo nekaj italijanskih izvidnikov.
Posadki pa nista smeli streljati. Kljub prepovedi komandanta pa je Mašera
držal artilerijsko posadko v pripravljenosti. Popoldne se je z obeh rušilcev
izkrcalo vse moštvo, razen posadke protiavionskih topov. Isto se je zgodi-
lo naslednjega dne. To pot pa sta ostali posadki na kopnem vse do 17. apri-
la. Kaj se je ta čas dogajalo na »Zagrebu«, ne ve nihče. Mašera in Spasič
sta ostala na ladji, vendar razen nujnih povelj nista dala vedeti, kaj misli-
ta. Vsekakor pa sta gotovo vsaj 16. aprila izvedela za kapitulacijo jugoslo-
vanske vojske. Kako jima je bilo pri duši, si lahko samo mislimo. Posebno
Mašeri, katerega ožja domovina je bila razkosana med Nemce, Italijane
in Madžare.
16. aprila zvečer sta tudi Mašera in Spasič zapustila ladjo. Odšla sta v
bližino »Beograda«, da bi poiskala Tomšiča, ki je s poročnikom Šibenikom
sedel ob obali. Med štirimi oficirji se je razpletel pogovor o položaju, mor-
narici, komandantih itd. Ko so govorili o komandantih, je Mašera med
drugim kritično rekel: »Glejte, kaj so napravili iz naših ladij!... Posadke so
izkrcali, da se slučajno ne bi našel kdo, ki bi mornarje nagovoril, da bi odšli
na odprto morje. Pri nas na »Zagrebu« je moštvo demoralizirano do kra-
ja, tako da nihče noče nazaj na ladjo. Nič več ne moremo storiti.« Oficirja z
»Beograda« sta ugotovila, da je na njuni ladji približno enako stanje. Nato
164
