Page 167 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb« (1941)
Po pripovedovanju narednika Arnerija se je čoln s komandantom že
precej oddaljil od ladje na poti proti Tivtu, ko je on Krizomalija obvestil,
da sta Mašera in Spasič ostala na ladji. Komandant, ki je slutil njuno na-
mero, je ukazal obrniti čoln in se približati »Zagrebu«. Ko se je čoln pribli-
žal ladji, je Krizomali kot komandant zapovedal obema oficirjema, naj ta-
koj zapustita ladjo. Tedaj se je zopet oglasil Mašera:
»Gospod kapetan bojne ladje, zapustili ste ladjo, niste več koman-
dant! Ladja je naša in midva imava z njo drugačen načrt! Pohitite, če
nočete, da vas ne preseneti kaj neljubega!«
Krizomali je dal na hitro obrniti čoln in se z vso naglico odpeljal.
Arneri je še videl, kako je Spasič dvigal državno zastavo na jambor. Nato
mu je »Zagreb« izginil izpred oči.
Bilo je okrog štirih popoldne, ko so mornarji in podoficirji zaslišali
prvo eksplozijo. Tej sta sledili še dve. »Zagreba« ni bilo več. V njegovem že-
lezju sta našla hoteno smrt poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan
Spasič, dva idealista, ki sta smatrala svojo vojaško čast nad vse in ki sta
hotela s svojim dejanjem rešiti tudi čast zastave.
Vprašanje, kako je bil razstreljen »Zagreb«, še ni rešeno. Možnih je
nekaj variant. Popolnoma neverjetna so poročila tistih »očividcev«, ki tr-
dijo, da so ju videli, kako sta metala ročne bombe v skladišča razstreliva.
Dvomljiva je varianta, da bi bila minirana skladišča topovskih izstrelkov.
Najverjetneje se mi zdi, da sta povezala torpedne glave s hitro goreči-
mi štapini, morda v dveh ali treh komorah. S počasi gorečimi štapini sta
približno odredila, da bo eksplozija v vsaki komori ob istem času. Toda
računala sta tudi z možnostjo delnega neuspeha, zato sta dala po prosto-
rih politi nafto. Ker je bila prva eksplozija zelo močna, drugi dve pa slab-
ši, je možno, da sta poslednji nastali zaradi požara. Možno bi bilo tudi, da
so bili prižgani štapini na treh krajih, a ni uspelo, da bi vse tri eksplozije
nastale v istem času.
Bodi kakorkoli, jasno je eno: Mašera in Spasič sta točno vedela, da bo
ladja potopljena in da bosta onadva umrla z njo. Spasič je ostal na palubi,
da je poslednjič pozdravil zastavo. Mašera pa je bil v eni od komor, kjer je
prižgal štapin.
Ta, za zgodovino jugoslovanske mornarice najbolj tragični dan, se je
končal s prav hlapčevsko komedijo. Komandant Krizomali se je oglasil
pri komandantu 1. divizije in mu poročal, da je podminiral svojo ladjo. Na
vprašanje zakaj neki, ko je vendar vedel, da pogoji kapitulacije to izrecno
167
Po pripovedovanju narednika Arnerija se je čoln s komandantom že
precej oddaljil od ladje na poti proti Tivtu, ko je on Krizomalija obvestil,
da sta Mašera in Spasič ostala na ladji. Komandant, ki je slutil njuno na-
mero, je ukazal obrniti čoln in se približati »Zagrebu«. Ko se je čoln pribli-
žal ladji, je Krizomali kot komandant zapovedal obema oficirjema, naj ta-
koj zapustita ladjo. Tedaj se je zopet oglasil Mašera:
»Gospod kapetan bojne ladje, zapustili ste ladjo, niste več koman-
dant! Ladja je naša in midva imava z njo drugačen načrt! Pohitite, če
nočete, da vas ne preseneti kaj neljubega!«
Krizomali je dal na hitro obrniti čoln in se z vso naglico odpeljal.
Arneri je še videl, kako je Spasič dvigal državno zastavo na jambor. Nato
mu je »Zagreb« izginil izpred oči.
Bilo je okrog štirih popoldne, ko so mornarji in podoficirji zaslišali
prvo eksplozijo. Tej sta sledili še dve. »Zagreba« ni bilo več. V njegovem že-
lezju sta našla hoteno smrt poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan
Spasič, dva idealista, ki sta smatrala svojo vojaško čast nad vse in ki sta
hotela s svojim dejanjem rešiti tudi čast zastave.
Vprašanje, kako je bil razstreljen »Zagreb«, še ni rešeno. Možnih je
nekaj variant. Popolnoma neverjetna so poročila tistih »očividcev«, ki tr-
dijo, da so ju videli, kako sta metala ročne bombe v skladišča razstreliva.
Dvomljiva je varianta, da bi bila minirana skladišča topovskih izstrelkov.
Najverjetneje se mi zdi, da sta povezala torpedne glave s hitro goreči-
mi štapini, morda v dveh ali treh komorah. S počasi gorečimi štapini sta
približno odredila, da bo eksplozija v vsaki komori ob istem času. Toda
računala sta tudi z možnostjo delnega neuspeha, zato sta dala po prosto-
rih politi nafto. Ker je bila prva eksplozija zelo močna, drugi dve pa slab-
ši, je možno, da sta poslednji nastali zaradi požara. Možno bi bilo tudi, da
so bili prižgani štapini na treh krajih, a ni uspelo, da bi vse tri eksplozije
nastale v istem času.
Bodi kakorkoli, jasno je eno: Mašera in Spasič sta točno vedela, da bo
ladja potopljena in da bosta onadva umrla z njo. Spasič je ostal na palubi,
da je poslednjič pozdravil zastavo. Mašera pa je bil v eni od komor, kjer je
prižgal štapin.
Ta, za zgodovino jugoslovanske mornarice najbolj tragični dan, se je
končal s prav hlapčevsko komedijo. Komandant Krizomali se je oglasil
pri komandantu 1. divizije in mu poročal, da je podminiral svojo ladjo. Na
vprašanje zakaj neki, ko je vendar vedel, da pogoji kapitulacije to izrecno
167
