Page 165 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 165
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb« (1941)
je Spasič dejal: »Sicer pa imamo še čas. Videli se bomo in se dogovorili.«
Takoj nato sta Mašera in Spasič odšla v smeri proti »Zagrebu«.
Pripovedovalec je imel vtis, da sta hotela govoriti kaj več. Po njunih
izrazih je sodil, da je bilo to nekaj važnega. Zakaj nista govorila? Bodisi
zato, ker nista zaupala Ivu Šibeniku, ki je bil Hrvat, in sta mislila, da je
ustaš kot nekateri hrvaški oficirji na »Zagrebu«, bodisi zato, ker sta se
bala, da bi ju skušala oficirja z »Beograda« odvračati od njune namere, da
uničita ladjo in sebe, da s tem opereta vsaj svojo vojaško čast, če že ne bi
mogla oprati časti mornarice. Morda bi govoril, če bi bil prisoten samo
Tomšič, katerega je Mašera poznal kot odločnega in poštenega oficirja.
Toda bil je prisoten oficir, ki ga ni dobro poznal niti Mašera niti Spasič,
čeprav je bil član njune klase. Bil je pač Hrvat in morda ustaš. Sicer se je
pozneje izkazalo, da je bil ta sum neutemeljen, ker se je Ivo Šibenik med
NOB dobro izkazal. Toda kdo bi tvegal v tistih usodnih dneh, da mu na-
mero prepreči en sam človek? Verjetno se Spasič in Mašera nista razkri-
la prav zaradi tega. Po tem dogodku se Mašera in Spasič nista več prika-
zala na kopnem.
17. aprila zjutraj se je med moštvom »Zagreba« raznesla novica, da
se mora vrniti na ladjo. Nedvomno je tak nalog dal Krizomali, vendar sta
vračajoče se mornarje pri mostiču pričakala Mašera in Spasič. Na vpra-
šanje posameznih slovenskih oficirjev, zakaj se morajo vrniti na ladjo, je
Spasič sporočil, da je Jugoslavija razpadla, da je vojska kapitulirala in da
je treba zapustiti ladjo. Nato je dejal, da naj vsak član posadke odnese svo-
je osebne stvari. Obenem je poudaril, da sta z Mašero odprla vsa ladijska
skladišča živil in obleke. Vsak mornar in podoficir naj po pameti vzame,
kar potrebuje za na pot. Omenil je živež, obleke, odeje itd.
Podoficir Bijelič z otoka Pašmana, eden od Hrvatov, ki jih ustaška
propaganda ni zastrupila, je prosil za besedo in v imenu zdravega dela po-
sadke izrazil željo, da se ladja ne preda sovražniku. Hotel je povedati še
več, a prekinil ga je poročnik Mašera z besedami:
»S poročnikom bojne ladje Spasičem sva vse pripravila. Podminirala
sva skladišča nafte in municije. Ladja bo potopljena. Časa pa je še do-
volj, da se vsakdo oskrbi z vsem, kar potrebuje, in se odpravi z ladje
svoji usodi naproti.«
Po teh besedah sta se oba oficirja podala na sprehod po palubi. Kaj
sta govorila, ne vemo. Gruče mornarjev in podoficirjev pa so odhajale, po-
tem ko so se člani posadke oskrbeli s potrebnim. Med zadnjimi je prišel
165
je Spasič dejal: »Sicer pa imamo še čas. Videli se bomo in se dogovorili.«
Takoj nato sta Mašera in Spasič odšla v smeri proti »Zagrebu«.
Pripovedovalec je imel vtis, da sta hotela govoriti kaj več. Po njunih
izrazih je sodil, da je bilo to nekaj važnega. Zakaj nista govorila? Bodisi
zato, ker nista zaupala Ivu Šibeniku, ki je bil Hrvat, in sta mislila, da je
ustaš kot nekateri hrvaški oficirji na »Zagrebu«, bodisi zato, ker sta se
bala, da bi ju skušala oficirja z »Beograda« odvračati od njune namere, da
uničita ladjo in sebe, da s tem opereta vsaj svojo vojaško čast, če že ne bi
mogla oprati časti mornarice. Morda bi govoril, če bi bil prisoten samo
Tomšič, katerega je Mašera poznal kot odločnega in poštenega oficirja.
Toda bil je prisoten oficir, ki ga ni dobro poznal niti Mašera niti Spasič,
čeprav je bil član njune klase. Bil je pač Hrvat in morda ustaš. Sicer se je
pozneje izkazalo, da je bil ta sum neutemeljen, ker se je Ivo Šibenik med
NOB dobro izkazal. Toda kdo bi tvegal v tistih usodnih dneh, da mu na-
mero prepreči en sam človek? Verjetno se Spasič in Mašera nista razkri-
la prav zaradi tega. Po tem dogodku se Mašera in Spasič nista več prika-
zala na kopnem.
17. aprila zjutraj se je med moštvom »Zagreba« raznesla novica, da
se mora vrniti na ladjo. Nedvomno je tak nalog dal Krizomali, vendar sta
vračajoče se mornarje pri mostiču pričakala Mašera in Spasič. Na vpra-
šanje posameznih slovenskih oficirjev, zakaj se morajo vrniti na ladjo, je
Spasič sporočil, da je Jugoslavija razpadla, da je vojska kapitulirala in da
je treba zapustiti ladjo. Nato je dejal, da naj vsak član posadke odnese svo-
je osebne stvari. Obenem je poudaril, da sta z Mašero odprla vsa ladijska
skladišča živil in obleke. Vsak mornar in podoficir naj po pameti vzame,
kar potrebuje za na pot. Omenil je živež, obleke, odeje itd.
Podoficir Bijelič z otoka Pašmana, eden od Hrvatov, ki jih ustaška
propaganda ni zastrupila, je prosil za besedo in v imenu zdravega dela po-
sadke izrazil željo, da se ladja ne preda sovražniku. Hotel je povedati še
več, a prekinil ga je poročnik Mašera z besedami:
»S poročnikom bojne ladje Spasičem sva vse pripravila. Podminirala
sva skladišča nafte in municije. Ladja bo potopljena. Časa pa je še do-
volj, da se vsakdo oskrbi z vsem, kar potrebuje, in se odpravi z ladje
svoji usodi naproti.«
Po teh besedah sta se oba oficirja podala na sprehod po palubi. Kaj
sta govorila, ne vemo. Gruče mornarjev in podoficirjev pa so odhajale, po-
tem ko so se člani posadke oskrbeli s potrebnim. Med zadnjimi je prišel
165
