Page 163 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 163
Zadnji dnevi rušilca »Zagreb« (1941)
zaprav zaprlo mornarico v Boko kot v mišolovko, predano na milost in ne-
milost z vseh strani prodirajočemu sovražniku. Mašeri in Spasiču je bilo
skrajno težko vzdrževati moralo pri zvestem delu posadke predvsem pri
Slovencih in Srbih, ki jih je odpad Paveličeve Hrvatske sicer prizadel, ven-
dar pa tudi ogorčil, ker so spoznavali, da je Hrvatska v rokah fašizma po-
menila nož v hrbet Jugoslaviji po eni in smrt Slovenije po drugi strani.
Mašera je s pomočjo Spasiča sicer poskusil rešiti moralo vse posad-
ke, vendar mu to ni povsem uspelo. Potem ko se je Krizomali 10. aprila
zvečer zaprl v svojo kabino, je Mašera sklical posadko v mornariški pros-
tor. Prej se je s Spasičem dogovoril, da bo kot starejši član oficirskega zbo-
ra »Zagreba« spregovoril posadki. In Spasič je spregovoril. Povedal je o iz-
padu komandanta v oficirski menzi in prosil posadko, naj ne verjame, da
je Jugoslavija razpadla. Nezavisna država Hrvatska je tvorba fašizma in
bo morala razpasti pod pritiskom demokratičnih sil. Res je, da ta tvorba
kliče oficirje in podoficirje, člane ustaškega gibanja, naj se javijo na zbor-
na mesta. To počno zaradi rušenja morale in zato, da bi povzročili raz-
dor med vojaki raznih narodnosti. »Jugoslavija,« je nadaljeval Spasič, »ne
bo razpadla, borila se bo na strani protihitlerjevske koalicije do končne
zmage nad nemškim in italijanskim fašizmom. Torej ne nasedajte lažnim
vestem in bodite pripravljeni na boj. V tem času smo za našo zemljo vsi
dragoceni.«
Po nagovoru Spasiča je vodnik Cerar predlagal, da bi vse radijske apa-
rate zaprli v neko manjše skladišče in s tem preprečili še večjo dezorien-
tacijo in dezorganizacijo na ladji. Ta ukrep je izvršil Mašera s pomočjo na-
rednika – Ljubljančana Khama. Toda ukrep še ni zadostoval. Na zboru
prisotnih oficirjev Spasičeve besede niso prepričale. Ustaši so med posad-
ko delovali naprej. Mlajši oficirji pa niso imeli toliko besede in ugleda, da
bi sovražno delovanje lahko preprečili.
Od tega časa sta bila Mašera in Spasič skoraj vedno skupaj. Kaj sta se
pogovarjala in kaj sta naklepala, se da samo ugibati. A gotovo sta preteh-
tala vse možnosti za rešitev ladje in posadke. Bila pa sta toliko vezana na
prisego in disciplino, da nista posegla po skrajnem sredstvu – fizični li-
kvidaciji komandanta in prevzemu komande v svoje roke. Prepričani smo
lahko, da bi jima v tem primeru sledili vsi Slovenci in Srbi med moštvom.
Toda ali bi to bilo dovolj, da bi ladjo odpeljali k zaveznikom? Vprašanje
mora – žal – ostati odprto vse dotlej, dokler ne dobimo natančnejših po-
datkov. Poudariti pa je treba, da je bil položaj tak, da se nista mogla pove-
zati z nikomer od tistih, ki so kot npr. kapetan bojne ladje Ivan Kem, po-
163
zaprav zaprlo mornarico v Boko kot v mišolovko, predano na milost in ne-
milost z vseh strani prodirajočemu sovražniku. Mašeri in Spasiču je bilo
skrajno težko vzdrževati moralo pri zvestem delu posadke predvsem pri
Slovencih in Srbih, ki jih je odpad Paveličeve Hrvatske sicer prizadel, ven-
dar pa tudi ogorčil, ker so spoznavali, da je Hrvatska v rokah fašizma po-
menila nož v hrbet Jugoslaviji po eni in smrt Slovenije po drugi strani.
Mašera je s pomočjo Spasiča sicer poskusil rešiti moralo vse posad-
ke, vendar mu to ni povsem uspelo. Potem ko se je Krizomali 10. aprila
zvečer zaprl v svojo kabino, je Mašera sklical posadko v mornariški pros-
tor. Prej se je s Spasičem dogovoril, da bo kot starejši član oficirskega zbo-
ra »Zagreba« spregovoril posadki. In Spasič je spregovoril. Povedal je o iz-
padu komandanta v oficirski menzi in prosil posadko, naj ne verjame, da
je Jugoslavija razpadla. Nezavisna država Hrvatska je tvorba fašizma in
bo morala razpasti pod pritiskom demokratičnih sil. Res je, da ta tvorba
kliče oficirje in podoficirje, člane ustaškega gibanja, naj se javijo na zbor-
na mesta. To počno zaradi rušenja morale in zato, da bi povzročili raz-
dor med vojaki raznih narodnosti. »Jugoslavija,« je nadaljeval Spasič, »ne
bo razpadla, borila se bo na strani protihitlerjevske koalicije do končne
zmage nad nemškim in italijanskim fašizmom. Torej ne nasedajte lažnim
vestem in bodite pripravljeni na boj. V tem času smo za našo zemljo vsi
dragoceni.«
Po nagovoru Spasiča je vodnik Cerar predlagal, da bi vse radijske apa-
rate zaprli v neko manjše skladišče in s tem preprečili še večjo dezorien-
tacijo in dezorganizacijo na ladji. Ta ukrep je izvršil Mašera s pomočjo na-
rednika – Ljubljančana Khama. Toda ukrep še ni zadostoval. Na zboru
prisotnih oficirjev Spasičeve besede niso prepričale. Ustaši so med posad-
ko delovali naprej. Mlajši oficirji pa niso imeli toliko besede in ugleda, da
bi sovražno delovanje lahko preprečili.
Od tega časa sta bila Mašera in Spasič skoraj vedno skupaj. Kaj sta se
pogovarjala in kaj sta naklepala, se da samo ugibati. A gotovo sta preteh-
tala vse možnosti za rešitev ladje in posadke. Bila pa sta toliko vezana na
prisego in disciplino, da nista posegla po skrajnem sredstvu – fizični li-
kvidaciji komandanta in prevzemu komande v svoje roke. Prepričani smo
lahko, da bi jima v tem primeru sledili vsi Slovenci in Srbi med moštvom.
Toda ali bi to bilo dovolj, da bi ladjo odpeljali k zaveznikom? Vprašanje
mora – žal – ostati odprto vse dotlej, dokler ne dobimo natančnejših po-
datkov. Poudariti pa je treba, da je bil položaj tak, da se nista mogla pove-
zati z nikomer od tistih, ki so kot npr. kapetan bojne ladje Ivan Kem, po-
163
