Page 168 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 168
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
prepovedujejo, se je nerodno izvil, da ni kriv on, temveč tista dva cepca!
To dokazuje, da je vsaj deloma vedel za priprave Mašere in Spasiča in si jih
hotel prilastiti. Hotel je igrati junaka, kar se je povsem skladalo z njego-
vim igralskim talentom in značajem. Ko pa je kazalo slabo, se je izvlekel.
Od komandanta 1. divizije se je brž odpeljal v Kotor, ki so ga že okupira-
le italijanske čete. Tam se je okupatorjem opravičil, da ladje ni uničil on,
ampak dva podrejena oficirja brez njegove vednosti. Po tolikem junaštvu
dveh idealistov se mu je zdelo potrebno, da se opraviči pri okupatorju, ka-
teremu je tudi sam pripravljal pot do zasedbe Jugoslavije.
Dva dni kasneje je kbl Anton Klinar dal pripeljati truplo Milana
Spasiča v bolnico Savino. Po odredbi glavnega zdravnika dr. Petroviča naj
bi ga tajno pokopali na vrtu bolnice. Temu je nasprotovalo osebje bolni-
ce, ki je vso stvar javilo italijanski komandi v Hercegnovem. Italijani, ki so
znali ceniti junaštvo, so odredili časten vojaški pokop z godbo, salvami in
govori. Priznanje za junaštvo, ki mu ga nadrejeni in kolegi niso hoteli ali
niso bili sposobni dati, je Spasiču dala sovražna vojska.
Trupla poročnika bojne ladje Sergeja Mašere niso našli nikoli. Kot
nem čuvar svobode naših voda počiva na dnu morja.
Dejanje poročnikov bojne ladje Sergeja Mašere in Milana Spasiča
nima primere v zgodovini svetovnih mornaric. Znani so mnogi prime-
ri admiralov, kapetanov in drugih poveljnikov, ki so menili, da je njihovo
mesto na potapljajoči se ladji. Znani so primeri, ko so oficirji potopili lad-
je, ki bi morale biti izročene zmagovitemu sovražniku. Toda, da bi dva po-
drejena oficirja sklenila potopiti svojo ladjo in umreti z njo, to se je, ko-
likor vem, zgodilo samo 17. aprila 1941 v Boki Kotorski. Globoka etika, s
katero sta Mašera in Spasič pripravila in izvršila dejanje, zavestno toda,
brez teatralike, ni samo vojaška, temveč tudi narodna etika. Zato ni čud-
no, če jima je dal priznanje Josip Broz-Tito, državni voditelj, z besedami,
ki so vklesane na spomeniku v Tivtu. Čudno pa je, da še danes nimata pri
svojih narodih tistega priznanja, ki sta ga zaslužila!
Vir
Tomšič, Janez, Nikola Safonov, Ivan Cerar, Franc Khama, Milan Bitenc
in Ivan Kerna. Intervjuval avtor.
168
prepovedujejo, se je nerodno izvil, da ni kriv on, temveč tista dva cepca!
To dokazuje, da je vsaj deloma vedel za priprave Mašere in Spasiča in si jih
hotel prilastiti. Hotel je igrati junaka, kar se je povsem skladalo z njego-
vim igralskim talentom in značajem. Ko pa je kazalo slabo, se je izvlekel.
Od komandanta 1. divizije se je brž odpeljal v Kotor, ki so ga že okupira-
le italijanske čete. Tam se je okupatorjem opravičil, da ladje ni uničil on,
ampak dva podrejena oficirja brez njegove vednosti. Po tolikem junaštvu
dveh idealistov se mu je zdelo potrebno, da se opraviči pri okupatorju, ka-
teremu je tudi sam pripravljal pot do zasedbe Jugoslavije.
Dva dni kasneje je kbl Anton Klinar dal pripeljati truplo Milana
Spasiča v bolnico Savino. Po odredbi glavnega zdravnika dr. Petroviča naj
bi ga tajno pokopali na vrtu bolnice. Temu je nasprotovalo osebje bolni-
ce, ki je vso stvar javilo italijanski komandi v Hercegnovem. Italijani, ki so
znali ceniti junaštvo, so odredili časten vojaški pokop z godbo, salvami in
govori. Priznanje za junaštvo, ki mu ga nadrejeni in kolegi niso hoteli ali
niso bili sposobni dati, je Spasiču dala sovražna vojska.
Trupla poročnika bojne ladje Sergeja Mašere niso našli nikoli. Kot
nem čuvar svobode naših voda počiva na dnu morja.
Dejanje poročnikov bojne ladje Sergeja Mašere in Milana Spasiča
nima primere v zgodovini svetovnih mornaric. Znani so mnogi prime-
ri admiralov, kapetanov in drugih poveljnikov, ki so menili, da je njihovo
mesto na potapljajoči se ladji. Znani so primeri, ko so oficirji potopili lad-
je, ki bi morale biti izročene zmagovitemu sovražniku. Toda, da bi dva po-
drejena oficirja sklenila potopiti svojo ladjo in umreti z njo, to se je, ko-
likor vem, zgodilo samo 17. aprila 1941 v Boki Kotorski. Globoka etika, s
katero sta Mašera in Spasič pripravila in izvršila dejanje, zavestno toda,
brez teatralike, ni samo vojaška, temveč tudi narodna etika. Zato ni čud-
no, če jima je dal priznanje Josip Broz-Tito, državni voditelj, z besedami,
ki so vklesane na spomeniku v Tivtu. Čudno pa je, da še danes nimata pri
svojih narodih tistega priznanja, ki sta ga zaslužila!
Vir
Tomšič, Janez, Nikola Safonov, Ivan Cerar, Franc Khama, Milan Bitenc
in Ivan Kerna. Intervjuval avtor.
168
