Page 212 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 212
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Vendar je mogoče iz obstoječih personalnih virov izluščiti naslednje:
Tegetthoff je začel opuščati stroke, kakor so bile mornariška izkrcevalna
pehota, mornariški lovski bataljon, mornariška pehota v utrdbah in pri-
staniščih, lagunska flotila (ta ni bila več potrebna, ker so Benetke z vsemi
lagunami prešle pod Italijo) in obalna artilerija, ki je prehajala pod skup-
no komando kopne vojske in mornarice, spadala pa je pod kopno vojsko.
Ker so bile te stroke strateško in sploh vojaško zastarele, je Tegetthoff po-
svečal veliko pozornost pravemu mornariškemu kadru, ki se je moral iz-
vežbati tudi za izkrcevanje, za napade na obalne in otoške višine in seveda
za upravljanje morebitnih okupiranih pristanišč. Po bitki pri Helgolandu,
kjer je pomagal poraziti dansko floto kot zaveznik Prusije, se je odločil za
popolnoma nenapadalno vojno. On je prvi med admirali spoznal, da je
Jadranu potrebna obramba predvsem spričo rasti italijanske jadranske
vojne mornarice po porazu v bitki pri Visu 20. julija 1866. Vendar s svojo
politiko gradnje obrambne flote ni prodrl niti kot komandant mornarice,
niti kot posebni cesarjev svetovalec za zadeve mornarice (Na Dunaju se
je tedaj govorilo, da sta si s cesarjem v »prisrčnem sovraštvu«, kar je bilo
nekoliko pretirano.). Prodrl pa je z vsebinsko poglobitvijo vzgoje morna-
riškega kadra, kar so posnemali vsi njegovi nasledniki, zlasti Daublebsky,
Montecuccoli in Haus.
Vsebinsko poglobitev opazimo predvsem pri slovenskem oficirskem
kadru. Med njegovo administracijo je začel svojo oficirsko kariero najbolj-
ši avstrijski mornariški kader sploh. Še posebej je treba poudariti, da je
bilo tedaj med študirajočimi in razvijajočimi se oficirji mnogo Slovencev
in med njimi se je začela razvijati elita, ki je tako Daublebskemu, kakor
pozneje Hausu mnogo pomenila.
Poglejmo, kako je bilo s tem v Celju. V času Tegetthoffove personalne
administracije so iz vojnopomorske akademije na Reki izšli štirje celjski
oficirji. Leta 1871 je doštudiral Ludvik Wittenbach, rojen na tujem, vendar
pristojen v Celje?26 Med vsemi je imel najmanj sreče, saj je bil upokojen kot
kadet že leta 1874. Iz neznanega razloga je postal trajni invalid. Leta 1870
je doštudiral v Kotoru rojeni Celjan Lucijan Cigler (Ziegler) pl. Pozza.27
Napravil je zelo lepo kariero, ker je bil zaradi svoje sposobnosti med naj-
ljubšimi oficirji Daublebskega. Leta 1909 je bil imenovan za kontraadmi-
rala. Kot tak je bil tudi upokojen. Leta 1881 je šolanje na akademiji končal
26 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere št. 46.«
27 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 260/6446.«
212
Vendar je mogoče iz obstoječih personalnih virov izluščiti naslednje:
Tegetthoff je začel opuščati stroke, kakor so bile mornariška izkrcevalna
pehota, mornariški lovski bataljon, mornariška pehota v utrdbah in pri-
staniščih, lagunska flotila (ta ni bila več potrebna, ker so Benetke z vsemi
lagunami prešle pod Italijo) in obalna artilerija, ki je prehajala pod skup-
no komando kopne vojske in mornarice, spadala pa je pod kopno vojsko.
Ker so bile te stroke strateško in sploh vojaško zastarele, je Tegetthoff po-
svečal veliko pozornost pravemu mornariškemu kadru, ki se je moral iz-
vežbati tudi za izkrcevanje, za napade na obalne in otoške višine in seveda
za upravljanje morebitnih okupiranih pristanišč. Po bitki pri Helgolandu,
kjer je pomagal poraziti dansko floto kot zaveznik Prusije, se je odločil za
popolnoma nenapadalno vojno. On je prvi med admirali spoznal, da je
Jadranu potrebna obramba predvsem spričo rasti italijanske jadranske
vojne mornarice po porazu v bitki pri Visu 20. julija 1866. Vendar s svojo
politiko gradnje obrambne flote ni prodrl niti kot komandant mornarice,
niti kot posebni cesarjev svetovalec za zadeve mornarice (Na Dunaju se
je tedaj govorilo, da sta si s cesarjem v »prisrčnem sovraštvu«, kar je bilo
nekoliko pretirano.). Prodrl pa je z vsebinsko poglobitvijo vzgoje morna-
riškega kadra, kar so posnemali vsi njegovi nasledniki, zlasti Daublebsky,
Montecuccoli in Haus.
Vsebinsko poglobitev opazimo predvsem pri slovenskem oficirskem
kadru. Med njegovo administracijo je začel svojo oficirsko kariero najbolj-
ši avstrijski mornariški kader sploh. Še posebej je treba poudariti, da je
bilo tedaj med študirajočimi in razvijajočimi se oficirji mnogo Slovencev
in med njimi se je začela razvijati elita, ki je tako Daublebskemu, kakor
pozneje Hausu mnogo pomenila.
Poglejmo, kako je bilo s tem v Celju. V času Tegetthoffove personalne
administracije so iz vojnopomorske akademije na Reki izšli štirje celjski
oficirji. Leta 1871 je doštudiral Ludvik Wittenbach, rojen na tujem, vendar
pristojen v Celje?26 Med vsemi je imel najmanj sreče, saj je bil upokojen kot
kadet že leta 1874. Iz neznanega razloga je postal trajni invalid. Leta 1870
je doštudiral v Kotoru rojeni Celjan Lucijan Cigler (Ziegler) pl. Pozza.27
Napravil je zelo lepo kariero, ker je bil zaradi svoje sposobnosti med naj-
ljubšimi oficirji Daublebskega. Leta 1909 je bil imenovan za kontraadmi-
rala. Kot tak je bil tudi upokojen. Leta 1881 je šolanje na akademiji končal
26 ÖStA, KA, »Index Rückwärts der personierte Admirale und Stabsoffiziere št. 46.«
27 ÖStA, KA, »Qualificationsliste 260/6446.«
212
